O samoti

Poklical sem jo, kot sva se zmenila prejšnji dan. In pogovarjala sva se dolgo - tako kot se vedno pogovarjava iz oči v oči, brez kakršnekoli tehnologije - le ona in jaz. To pač zdaj ni več možno. Predaleč narazen sva. "Rada te imam" se je zaslišalo iz njenih ust, ko se je zavedala situacije. Bilo mi je nerodno - mogoče zaradi ljudi, ki so me obkrožali in s čudnimi pogledi pritiskali name, mogoče celo zato ker je prišlo tako nepričakovano… Zavedal sem se, kako zelo pomemben del mojega življenja je in kako zelo ljubim trenutke, ko konča svojo resnost in se potopi v sarkazem in humor. Všeč mi je njen iskren nasmeh, ki se prepleta z veseljem in ponosom. Poslušal sem jo malo odmaknjeno, ko mi je prek telefona poenostavljala žalostno zgodbo, katere nisem mogel razumeti. Glasno je bilo; v glavi in zunaj nje. Želel sem jo slišati, pa mi zaradi smeha in pogovora niso dovolili.

Naenkrat se je nekaj spremenilo. Dojel sem, kako stojiva drug do drugega in kako se bova neizmerno trudila svojo zgodbo ohranjati do konca.

Cel dan me je mučila misel na skrivnostnega prijatelja. Ne vem, kaj je z mano… nekaj se spreminja, nekaj mi govori, da to kar se dogaja ni to in da moram nadaljevati z iskanjem. Mogoče iskanjem lastne podobe; lastne samozavesti, ki mi je ušla skozi prste, stisnjene v pest, dolgo nazaj; ali iskanjem nekoga drugega, za kogar sem prikrajšan. Ne vem… nimam pojma… težko mi je in le stežka priznam, kako samotno se počutim.

...

Gledal sem z začudenjem, ko so vsi poskakovali okoli starke in ji kazali svojo pretirano zaskrbljenost. Ne maram, kako ji vsi po vrsti vsiljujejo svoje želje, svojo v nebesa povzdignjeno ljubezen. Vedno postanem otopel, ko jo srečam. Na živce mi gre, ker sem ji tako tuj in ker me nikoli ne pokliče po imenu - vedno le strmi in se čudi, ker baje tako rad govorim in razlagam stvari na dolgo in široko. Ne pozna me! Nikoli se ni trudila, da bi me razumela. Nima pojma, kdo sem… Stara je že in bolezen jo daje, pa se zato vsem smili, jaz pa se vedno umaknem in z navidezno distanco, ter začudenimi očmi opazujem dogajanje. Nikoli nisva imela tistega, česar so drugi vajeni od starih staršev, nikoli me ni objela, nikoli se nisva pogovarjala o njej in njenem življenju, o meni, mojih sanjah in željah… imela me je le z enkrat letno poslanim denarjem, pa še tisto ni bilo nikoli dovolj. Le kako je lahko potem ostalim mar?! Tudi ona je sama.

Kako ne maram vremena, ki me preganja zadnje dni… želim si toplih, sladkih dni; naj zgine gnili dež in mi vrne zlato sonce.

Dojel sem, da med nama ni več tistega, kar je bilo včasih ali bolje – ni več tistega, za čimer sva oba hrepenela nekoč… Ogenj je splahnel, nekaj se je spremenilo na tisti usodni dan, ko nobeden od naju ni vedel o čem bi govoril in ko je situacija že sama po sebi postajala neumna in prisiljena, ko sva gledala drug drugega in se spraševala kaj se sploh greva. Bilo mi je neprijetno in žal mi je, da sva trpela.

Zdaj le še poredkoma spregovoriva. Bova zdaj s prikrito tišino eden drugega mučila v neskončnost? Veš, sit sem takšnega obnašanja - v mojem življenju ga je bilo že dovolj!

Pa naj bo za konec še lepo… slikal sem! Takrat nikoli nisem sam.