Saj sploh ne veš, kaj pomenijo sanje in želje in kaj pomeni biti srečen in se veseliti vsakega novega dne... Hodil sem po pločniku in čutil hlad tistih, ki so sedeli za malimi mizami pred zanikrnimi kafiči in pili jutranjo kavo, ter se pretvarjal, kot da jih ne vidim in zavestno gledal proč… Bil je četrtek in po oknu so počasi polzele debele kaplje dežja in v špranji ob njem se je nabirala umazana voda. Togo ozračje je prekril njen smeh, ko je mislila na njegovo spodletelo in precej neumestno telovadbo na avtobusu. In smejati sem se začel še sam – precej ravnodušno in zlagano, celo malo zateglo, ker ga nisem videl in ker so me užalile njene besede. Pa saj tudi z mano ni vedno slabo! Res ni vedno lahko shajati s komplikacijami, ki jih nosim za seboj in res je, da sem dostikrat pretirano osebno naravnan - pa vendar je lepo in vedno zabavno.
Ta teden ga nisem poslušal, nisem slišal njegovih prefinjenih, globokih besed, ko je definiral naravo in govoril o umetnosti. Nisem se mogel prebresti do monotonega govorjenja, ki me je – priznam – še prejšnji teden tako zelo prevzel. Ne razumem ga, ne znam opisati stvari, ki jih razlaga. Nisem na njegovem nivoju, ne uspeva mi…ne še!
Na cesti me je skoraj zadelo kolo, ker – kot po navadi – spet nisem bil pri sebi, ampak so mi misli tavale daleč proč. V očeh so se mi nabirale solze, medtem ko sem hodil med ljudmi in se umikal njihovim pogledom. V njihovi družbi sem vedno nekje drugje, vedno se zatečem v svoj domišljijski svet, vedno izklopim zunanje in se zaprem v svoja razmišljanja. Doživljam ironijo samega sebe, nič ni več tako, kot se zdi. Sredi mesta še vedno ležijo sveče, okoli njih pa se vijejo ljudje – kako jih ne prenesem! Kako ne prenesem tega, kar se pravkar dogaja in kako ne morem mimo prevelike skrbi drugih za tiste, ki jih ne poznajo. Svet zaradi tega ne bo postal prijaznejši in boljši!
Na avtobusu se je spet nabirala horda, ki me je utesnjevala. Nikoli ne vem, kam gledati! Pri ovinku me je v glavi dobesedno zabolelo od adrenalina, na ustnicah se je prikazal prikrito topel nasmeh in v ušesih je šlo 1234…
Domov grem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar