Ozrem se proti nebu in zašepetam. Besedo ali dve, da prekrijem vse tisto, kar obdaja. Nekje daleč za sabo opazujem tišino, kako mehko in nežno razžira neznano telo. Čez bel zid! Skozi okno vidim poplesavanje jesenskega listja, kako šumi in pada. Zmede me glas iz kota, na tleh.
Prebudim se v novo jutro.
In kmalu zatem ponovno. V jutro, ki je danes.
Zapišem stavek. V vetru, da ga nikoli ne pozabim. Potopim se med listje življenja, da zaplavam z resničnostjo tja v neznano. Potrebujem nekaj, na kar se lahko oprem. Še vedno sem tu. In še vedno brez zgodbe. Tiste svoje...
Majhni prsti ovenelih rok pričnejo graditi nov dan. Vijejo se in vijugajo nekam daleč v zrak, da bi spletli svojo zgodbo. Da bi zaživeli in ušli z njo... oni zmorejo, jaz ostajam tu. Daleč stran je svet tako zelo lepši od tega, ki je tu.
Zaspim v dolgo noč.
In nato še enkrat, da zasanjam.
Odprem oči in pogledam še zadnjič. Da si zapomnim in da ohranim ta obraz. Potem preneham. Dovolj je.
.
Zjutraj si namesto paste mažem milnico po zobni ščetki. Kar tako, kar naprej... brez presledka.