O daljavi

Moj pogled postane prazen in vse izrečene besede izgubijo svoj pomen, ko te pogledam. To nisem več jaz, natanko v tistem trenutku postanem nekdo drug. Popoln neznanec, ki ne pozna najinih meja in ki ne razume korakov življenja. To nenadoma niso več moje zasanjane oči, polne iskric in majhnih objemov; to niso več moji stavki. Glasba tvojega grla igra, slišim jo, a ne razumem je. Ne znam izbrisati spominov, ker so se že preveč zarili v kožo in nekje na površju pustili priokus vsega slabega.

Prav vse je naenkrat postalo tvoje. Vsaka misel, vsak pogled in vsak kotiček mesta. Povsod si, a te hkrati ni. Kupil sem ti darilo, katerega sem hranil ves ta čas, odkar sem spet nazaj. Ne znam pozabiti in odmisliti tako, kot znaš to ti. Nekaj lepega sem izgubil v teh pogledih in dotikih, ki so bili. Nekoč. Bili. Danes ne vidim sedanjosti, ker je izginila daleč stran, se skrila pod nešteto odej in na koncu umrla. Tudi jutri je ne bom. Ni me več. Zaradi tebe je odšel tudi del mene. Ravno tisti, ki je prej verjel v zaupanje in magijo. Ta trenutek sem močnejši za vse tvoje napake. Zdaj vem, da sem boljši!

Bil je avgust in sem dojel.

Bil je september in sem izgubil.

Bil je oktober in nastala je rana.

Bil je november in sem pozabil.

Zdaj je december, jaz pa se ponovno utapljam v nesmislu sanj in utvar.

Nikoli več ne bom pozabil!

Prekleto hvala za vse.

Resnično!

O ljubezni

Silhueta spremeni izgled in zamegljena postava nenadoma dobi obraz, roke in noge, polne rožnate obarvanosti. In na koncu še ime! Sladko in toplo... Tukaj je moj novi dom in zato sem tu, da ljubim, diham in živim.

O telesu

Koprneča voda v velikem navalu dre po telesu. Polzi in odteka, vijuga in kaplja. Nenadoma se nekje med deročim potokom pojavi majhna roka, nežna in mehka. Dotakne se drhtečih ustnic, počasi po vratu zdrsi do bledih prsi in se na koncu ustavi nedaleč od popka. Vitki prsti hlastajo za vsem nedotaknjenim. Z blazinicami se dotikajo telesa, kot da ga ne bi poznali.

Jezik otrpne in skozi priprta usta, ki se tisti hip zalesketajo v nekakšni bledo rožnati barvi, ob vroči sapi uide tanek pisk. In tik za njim naslednji in potem še en. V enakomernih razmakih, ki se povezujejo z raziskovanjem igrivih rok. Ploščice na steni, polne hladu, se svetlikajo v prelepem belem tonu in za hip nudijo uteho pred vročo vodo.

Mokri lasje se v majhnih šopih spajajo na čelu in preko obrvi silijo v zaprte oči. Radovedne roke še vedno raziskujejo in iščejo nedotaknjeno, nedolžno telo. Grabijo in se dotikajo, medtem ko je voda že zdavnaj prenehala dret, ter se zdaj v debelih kapljah spušča na dno kabine, kjer ustvarja majhno nerazločno packo. Od tal se počasi in lahkotno dviga meglena in zatohla para. Nekje daleč stran se sliši pritajen zvok radia, iz katerega uhaja moteča glasba.

In naenkrat se vse ustavi. Steklena kocka se zavrti, glasba zamre, kaplje usahnejo in za kratek trenutek pozabim na vse, kar se dogaja okoli mene. Sapa postane močnejša, še bolj vroča in piskajoča kot poprej.

Prehitro mine veselje in omotična zavest se hitro vrne v svoj navidezni vsakdan. Milo kmalu zatem izpere vse obraze in spomine in vso naslado, ki je še nedolgo nazaj premamljala skrite kotičke telesa. In ponovno se nabere vsa navlaka. Šele danes sem zmožen razumeti njen pomen… Ničesar več ni v meni, razen praznih upov in zaupanja, na kar se lahko še opiram. Preveč je odšlo, z vsem starim pa je prišlo toliko novega in zaenkrat še neznanega.

O enajst nič devet.

Preveč razmišljam o ljudeh. Preveč se trudim ustreči vsaki še tako majhni želji, ki se mi prikaže sredi neskončne poti. Ne znam ji reči ne – nekje znotraj me preveč zaboli, ko razočaram. A ne danes! Danes je moj dan, danes sem zmožen samo sprejemati! Vsaka še tako majhna stvar bo danes dobila velik pomen. Pa ne zaradi drugih… zaradi mene, ker si to zaslužim!

Toliko je možnosti in toliko vzrokov, a ravno tisti me je bil zmožen prizadet, užalit in ujezit hkrati. Ne maram klišejev. Nikoli se nisem znal boriti z njihovo večno prevlado nad vsem človeškim in enkratnim. Vedno so skrajno nesramno znali začrtati vse vsakdanje in normalno. Danes vem, da nisem ne vsakdanji, niti normalen. Še zmeraj sem zmožen sanjariti, verjeti in upati. A tokrat na drugačen način - brez kogarkoli, samostojno in ponosno. Konec je in prav je tako.

Preden sem se zavil v svoj pravljični svet sanj, sem izbrisal vse spomine, vsa sporočila in pogovore, ki sem jih delil, se zaradi njih zabaval, čustvoval in smejal. Le tako sem danes zmožen začeti z novo zgodbo. In obenem sem prespal, presanjal in pozabil svoj trenutek, sicer bi se sedaj preveč zagrizel v malenkosti zapisanih besed. Bolje je tako, končno sem zmožen iti dalje.

O minljivosti

Začutil sem v jutranjem dežju in hladnem vetru, ki je vijugal mimo mene. Ko sem se sredi pločnika pred blokom ves premočen od nenadnih kapelj trudil odpreti dežnik, sem dojel drugačnost tega dne. Ni isto jutro, kot je bilo včeraj ali dan poprej. Ni sončnih žarkov, ki bi me prebudili v nov dan in ni prijetne topline, ki me vedno znova popelje po neznani poti. Danes je drugače…

Ampak tudi ta čustva bodo kmalu pozabljena. Enkrat bom že lahko jokal in takrat mi bo žal. Vendar ne danes – dež je prenehal in izza sivih oblakov se je spet prikazalo zlato sonce. Spet obstajam - a danes, jutri in vsak sleherni dan svojega življenja brez nje.