Šepet.
Nekje globoko v sebi skrivam toliko pravljic in prigod, nešteto čustev in misli in vse skrivnosti tistih čarobnih večerov, tvojih in mojih, ki so me bili zmožni popeljati med oblake in mi pokazali, kako sladko in svobodno je lahko življenje. Priznam, nisem ga bil vajen kot takega… sladkega in svobodnega, namreč. Preveč sem se obremenjeval, preveč sem iskal razlage in pojasnila za stvari, ki le-teh niso potrebovale.
Danes je vse drugače. Prepuščam se toku življenja in svoje dvome o pravilnosti spoznavanja nemarno potiskam daleč stran.
Govor.
»Vse ima nek (višji) smisel. Ni nujno, da si ga razložiš sedaj, sam se bo kot spontanost razodel takrat, ko se ti bo zazdel že popolnoma samoumeven.«
Tvoj odgovor. Tisti trenutek se mi je zazdel tako iskren in močan.
In spet šepet.
Pogrešam te. Pogrešam trenutke, ko ob meni sediš na postelji in zavzeto brskaš po svojem zakladu zadnjih dni. Pogrešam tisti večer, ko si upaš brez premislekov, ko si posesivno prilastiš del mojega srca in ko s prsti počasi drsiš po moji roki. Pogrešam tvoj obraz in tvoj nasmeh in vse na tebi. Pogrešam tvoj vonj in tvoje nežne, mehke roke, ki so si takrat utirale pot med mojimi lasmi.
Pogrešam celo nadležno sobo, ki jo je polnil tvoj poseben duh. Jutri se vrnem tja, kjer se je začela vroča zgodba…
Preklop.
Všeč mi je, kako me pokličeš… kako napišeš moje ime, kot da bi bilo edino na svetu, kar je v tistem momentu pomembno. Daš mu svoj višji smisel, opišeš ga s svojimi besedami.
…
Nenadoma je črno pero pričelo izlivati čustva, katerih pomen mi še vedno ni popolnoma jasen, in pisati besede, ki so začele uhajati iz priprtih ust. Morebiti je ravno v tem čar mojega pisanja. Uspelo mi je! Čustvu sem podaril besede.
Jutri odpotujem v širni svet, daleč stran od žgečkljivega dogajanja. Čakaj name. Kmalu se vrnem!