Vdihnem globoko in na vrhuncu omotice zajamem dih, da bi čim dlje čutil nežen vonj poletja, ki sem ga živel takrat... kmalu spet, a tokrat na drugačen način. Še prehitro bo zaplaval mimo in takrat mi bo ostal le še spomin. Na tisto, kar je bilo in tisto, kar še pride. Danes sem osvobojen vseh čustev, ki me razžirajo znotraj kože in pore ne znajo zadihati po svoje.
Vidim, kako se razpočijo zenice in izpuhti trenutek ali dva.
Pozdravi me sonce.
Sebičen sem. Končno spet!
Jih raje naselim v nekaj otipljivega in vidnega, da bodo ostala za vedno.
Ta... čustva.