Nekaj dni nazaj sem se ponovno prepuščal mamljivemu udobju nostalgije, ko sem zatisnil oči in si predstavljal, kako na mostu sred Ljubljane pozdravljam Jagodo, ter prepevam z večno mladimi vranami o nebotičnikih, tišini, terasah, presenečenjih... Potem pa sem odprl oči in se ob pogledu na realnost, ki me je obdajala, nemudoma zresnil in trenutek za tem pozabil na zasanjanost. Mesto, katerega sem do nedavnega občudoval, je nenadoma izgubilo ves svoj sijaj, vso svojo mladost, s katero se tako rado baha…rad bise vrnil nazaj.
Ura je odbila nekje petnajst minut čez šesto zvečer, ko me je poklicala dobra prijateljica, s katero sva se nato dogovorila za pijačo – tam, kjer se obema zdi tako prijetno… tam, kjer je lepo vzdušje, ampak slaba kava… tam kjer je bilo izrečenih že toliko besed in… ja, celo tam, kjer dobiš ob (sicer slabi) kavi dobre piškote. Baje ob sedmih, vendar sva oba zamujala - ker nama je to že v navadi in ker se tako ali drugače zavedava, da bo eden od naju prišel najmanj deset minut pozneje.
Sedela sva v prazni kavarni, za malo mizo, poslušala dobro glasbo, pila in se pogovarjala o vsem mogočem.
»Vidišv vseh teh pisanjih in močnih čustvih, katere tako uspešno in samozavestno izlivam na papir, res mene? Sem to jaz – takšen, kakršnega me poznaš?! Vidiš refleksijo moje duše, ki se tako rada druži s pravljicami, obenem pa še vedno ohranja tesen stik s čudežno realnim svetom?«
Rekla je, da sem to jaz, ker me pozna in ker ve kako razmišljam.
Všeč mi je, ker je zmožna videti mojo pravljico, medtem ko jo ostali predrzno zanemarjajo.
Lahko bi se slekel… slekel vseh okov in grozne navlake, ki me teži. Pa se nisem…sedel sem tam, pred prekleto neokusnim kakavom in pred njo, ter gledal skozi okno mimoidoče obraze. Dobro mi je delo; dobro mi je del pogovor, saj je moja in razume me!
Sestavljala je mirno izgovorjene besede - medtem ko so se meni spet lomile ustnice – in mi govorila o novem življenju in novih prijateljih. In takrat me prešine želja po sladkih pogledih, ovitih v nešteto skrivnosti in prijetno toplih objemih, poslanih le meni.
In naenkrat sem se zavedal, kako zelo sem se spremenil.
In spremenila se je ona…spremenila se je njena pesem, katere sem bil vajen teh zadnjih nekaj let.
»Gradila bom svojo sestavljanko naprej… iz majhnih koščkov bo enkrat nastala celota!«
In držal se bom njenih besed!
Hvala ti.