O neslišnem

Sanjam. Ko se zbudim, da pustim neskončnemu trajanju svojo pot. Samo zato, ker v tistem trenutku najbolj verjamem. V vse neslišno... Natanko to me dela takšnega, kot sem.

Zbledi poljub in rahla sapa odpihne vse skrbi. Zato, da mi je lepo. Obrnem se proč, da ne bi videl. Da ne bi vedel.

Obdan s svežino vodnega toka se počutim tako drugače. Tako svobodno! Ko zamre ponos glasu, postanem to kar sem in pozabim na tisto, kar nikoli ne bom. Poslušam tihe melodije... Tiste, ki si sicer ne upajo na plan. Ljubim trenutke odtujenosti! Takrat vem, da zmorem drugače. Takrat verjamem, da zmorem več. Naivno.

Skrijem se v omaro, da pozabim. Da čutim! Samo zato, ker nimam volje do ničesar drugega. Vdihnem do konca, globoko.

Nov dan je pred menoj. Mogoče mi jih danes uspe uresničiti!

O trenutkih

Odpiram svoje srce, zaljubljam se in spogledujem. Nato pozabljam... Preveč ponosen sem! Preveč ponosen na to, da bi se oziral nazaj in dopuščal mrtvim rečem poseči v trudne misli.

Mine dan in z njim vsi spomini, ki so nekoč bili.

Rad se opazujem v ogledalu. Rad gledam odsev obraza in kako se le-ta spogleduje s samim seboj. Slika, ki jo vidim na drugi strani, postaja tako vedno bolj mogočna in pomembna. Ne dopuščam si, da bi me zaneslo stran. Preveč je besed na napačnih mestih in premalo dejanj na pravih poteh. Ne ravnam se več po starih načelih in brezbrižno preskakujem brvi preteklosti. Le tako vem, da bo enkrat tako, kot si bom sam najbolj želel.

Mine trenutek in z njim vsak pogled, ki ga nisem čutil.

Z roko si zatisnem oči, da ne bi videl vsega tistega, kar vidijo ostali. Nenadoma se potopim v svoje sanjarije. Tiste... brez začetkov in koncev. Tiste, v katerih ne obstajam. Zunaj vsega živim tako, kot znam le jaz. Dovolj mi je! Potrebujem nekaj... nekaj več.