O ne/mogočem niču.

Sredi niča stojim in čakam, da bo tvoja silhueta švignila mimo moje.

Zazrem se v praznino. Znova in znova, kar naprej. Pozabim na čas, predolgo je trajalo, zatisnem solzne oči in izdihnem sapo, ki je še malo pred tem močno pričakovala.

Ne opaziš me in tako s časom ne opazim tudi sam. Pozabim in odidem stran. Tja, kjer te ni... tja, kjer ti bom vedno lahko kazal hrbet in kjer ne bom videl tvojih nasmehov in pogledov.

Zima je in nekje globoko iz omare bom pograbil vse odeje. Goro odej, ki bodo praznile misli! One bodo tu, ko tebe ne bo. Vsaj tako mi bo lažje.

Rad sem te gledal nazaj, ter si domišljal nemogoče. Mogoče enkrat spet, nekje drugje. Odhajam sam.

Nasmehnem se.

In pozabim za vedno.

O presledkih.

Ozrem se proti nebu in zašepetam. Besedo ali dve, da prekrijem vse tisto, kar obdaja. Nekje daleč za sabo opazujem tišino, kako mehko in nežno razžira neznano telo. Čez bel zid! Skozi okno vidim poplesavanje jesenskega listja, kako šumi in pada. Zmede me glas iz kota, na tleh.

Prebudim se v novo jutro.

In kmalu zatem ponovno. V jutro, ki je danes.

Zapišem stavek. V vetru, da ga nikoli ne pozabim. Potopim se med listje življenja, da zaplavam z resničnostjo tja v neznano. Potrebujem nekaj, na kar se lahko oprem. Še vedno sem tu. In še vedno brez zgodbe. Tiste svoje...

Majhni prsti ovenelih rok pričnejo graditi nov dan. Vijejo se in vijugajo nekam daleč v zrak, da bi spletli svojo zgodbo. Da bi zaživeli in ušli z njo... oni zmorejo, jaz ostajam tu. Daleč stran je svet tako zelo lepši od tega, ki je tu.

Zaspim v dolgo noč.

In nato še enkrat, da zasanjam.

Odprem oči in pogledam še zadnjič. Da si zapomnim in da ohranim ta obraz. Potem preneham. Dovolj je.

.

Zjutraj si namesto paste mažem milnico po zobni ščetki. Kar tako, kar naprej... brez presledka.

O poletu drugam

Za takrat, ko me ponovno spreleti in do takrat, ko bom spet občutil.

Trenutno samo lovim... drugačne trenutke.

O tišini

Vsak drugačen dan me veseli.

Vsak skrivnosten pogled in vsak prijeten nasmeh. Še najbolj tisti, katerih ne poznam.

Danes ne uporabljam besed.

Danes se ponavljam in potujem v tišini. Tisti, v kateri se zlahka prepoznam in ki je moja.

Vsak trenutek je moj.

Vsak posebej.

O drugem plesu

Dišim po češnjah in nežna koža mi drhti pred ogledalom.

Tokrat zares, čeprav samo za par trenutkov. Zaradi hrepenenja! Da jih ulovim v dlani in da zasanjano odplešem še en ples. Ta bo zadnji.

Naslednjič bo za vedno.

O sencah

Bojim se. Tistega, česar ne vidim. Slutim potiho in boječe, ker bi me sicer preveč zadelo.

Tja, kamor ne bi smelo in kjer bi najbolj zabolelo. Zato, ker bolečini ne dovolim seči v notranjost.

Ovijem se s celofanom.

Vsaj tako mi bo toplo.

Govori. Gledam ga, kako premika usta, a ne poslušam. Pripnem oči in z mislimi zajadram v drugo morje. Začutim dolgčas in raje opazujem ljudi, ki švigajo mimo. Živi so. On je senca. Gledam obraze, polne zgodb. Zanimajo me bolj kakor tista ena. V trenutku, ki ni moj in ki mi ni namenjen. Preveč utruja in pritiska name, ko molčim. Misli se razletijo po možganih. Znajdem se v pobiranju črepinj, ker bi rad zgradil pogovor. Ne uspe. Ne maram biti tisti, ki prekine tišino samo zato, da bi nekaj rekel. Samo zato, da bi si dokazal. In samo zato, da bi odigral verz ali dva. Ni vznemirjenja in srce bije počasneje kot sicer. Ne čutim. Takrat dojamem, da to ni tisto, česar si želim.

Naročim Colo in jo plačam. Sam. Tam se konča! Ker ne misli name in ker pri vsem izpusti naju. Vidi sebe... Samo sebe. Jaz počasi bledim. Zastavim vprašanje, na katerega odgovor me ne zanima. In zaključim. Okorno in nesproščeno postane.

Takrat dojamem.

O vonju časa

Vdihnem globoko in na vrhuncu omotice zajamem dih, da bi čim dlje čutil nežen vonj poletja, ki sem ga živel takrat... kmalu spet, a tokrat na drugačen način. Še prehitro bo zaplaval mimo in takrat mi bo ostal le še spomin. Na tisto, kar je bilo in tisto, kar še pride. Danes sem osvobojen vseh čustev, ki me razžirajo znotraj kože in pore ne znajo zadihati po svoje.

Vidim, kako se razpočijo zenice in izpuhti trenutek ali dva.

Pozdravi me sonce.

Sebičen sem. Končno spet!

Jih raje naselim v nekaj otipljivega in vidnega, da bodo ostala za vedno.

Ta... čustva.

O neslišnem

Sanjam. Ko se zbudim, da pustim neskončnemu trajanju svojo pot. Samo zato, ker v tistem trenutku najbolj verjamem. V vse neslišno... Natanko to me dela takšnega, kot sem.

Zbledi poljub in rahla sapa odpihne vse skrbi. Zato, da mi je lepo. Obrnem se proč, da ne bi videl. Da ne bi vedel.

Obdan s svežino vodnega toka se počutim tako drugače. Tako svobodno! Ko zamre ponos glasu, postanem to kar sem in pozabim na tisto, kar nikoli ne bom. Poslušam tihe melodije... Tiste, ki si sicer ne upajo na plan. Ljubim trenutke odtujenosti! Takrat vem, da zmorem drugače. Takrat verjamem, da zmorem več. Naivno.

Skrijem se v omaro, da pozabim. Da čutim! Samo zato, ker nimam volje do ničesar drugega. Vdihnem do konca, globoko.

Nov dan je pred menoj. Mogoče mi jih danes uspe uresničiti!

O trenutkih

Odpiram svoje srce, zaljubljam se in spogledujem. Nato pozabljam... Preveč ponosen sem! Preveč ponosen na to, da bi se oziral nazaj in dopuščal mrtvim rečem poseči v trudne misli.

Mine dan in z njim vsi spomini, ki so nekoč bili.

Rad se opazujem v ogledalu. Rad gledam odsev obraza in kako se le-ta spogleduje s samim seboj. Slika, ki jo vidim na drugi strani, postaja tako vedno bolj mogočna in pomembna. Ne dopuščam si, da bi me zaneslo stran. Preveč je besed na napačnih mestih in premalo dejanj na pravih poteh. Ne ravnam se več po starih načelih in brezbrižno preskakujem brvi preteklosti. Le tako vem, da bo enkrat tako, kot si bom sam najbolj želel.

Mine trenutek in z njim vsak pogled, ki ga nisem čutil.

Z roko si zatisnem oči, da ne bi videl vsega tistega, kar vidijo ostali. Nenadoma se potopim v svoje sanjarije. Tiste... brez začetkov in koncev. Tiste, v katerih ne obstajam. Zunaj vsega živim tako, kot znam le jaz. Dovolj mi je! Potrebujem nekaj... nekaj več.

O ponosu

Ker znam in ker sem dober v tem, kar počnem.

Pa zato, ker me veseli - včasih bolj, včasih manj, a se na koncu vedno zatečem nazaj v svoj realno-skriti svet. Vsaj tako se lahko odmaknem drugam.

O magičnem izdihu

Tam, kjer začnem živeti, se končajo sanje. Diham. Natanko takrat, ko prestopim črto med realnim in nestvarnim, postanem preprost in navaden. Takrat izgubim vse pravljice in nekaj globoko v meni se bežno poslovi. Počasi, kot da nikoli ne bi obstajalo. Nemudoma pozabim na večno sanjarjenje. Takrat zaživim kot človek brez iluzij! Moj oklep se stre in nevidni koščki stekla plavajo po zraku, kot šum dežja.

Sanjal sem melodijo in ples. Že vso jutro mi ne gre iz glave. Še enkrat si jo zavrtim, z željo po tem, da za večno ostane v spominu.

In natanko takrat, ko se prebudim, preneha večno trajanje začaranega kroga. Zato sanjarim v vrtincu sveta, kjer lahko zaplešem v objemu upanja. Ljubim vsak korak in vsako izrečeno besedo, ker v njih puhti magija. In samo z njo lahko obstajam!

O zrcalu

Bil je trenutek nemoči, ko sem se zazrl v prazno ogledalo. V upanju, da bi nekje globoko v njem našel sebe. Takšnega, kot sem… Zadnje čase se preveč utapljam v drugih rekah. Preveč dopuščam, da se mi seseda stol pod nogami in da se tresejo nemočna kolena.

Premik senc in trz očesa. Lasje mi rastejo in v zrcalni refleksiji vidim vsako novo in svežo pot, ki jo naredijo. Rojevajo se tam, kjer so prejšnji umrli, medtem ko se povsod vmes ljubkujejo in prepletajo med seboj.

Še vedno zrem. Tisti trenutek znam samo to. Zaradi šibkosti in vseh porušenih stolov, ki niso obdržali klecajočih se kolen. Sovražim ta del. Najbolj krut je in hkrati brez pomena. Zaradi otopelosti sem pozabil na čas; na ves tisti gnili čas, ki sem ga presedel tam, z mislimi, ki so venomer uhajale iz glave v srce.

Počasi stisnem ustnice in z zobmi močno zarežem vanje. Suha so in žalostna. Čutim, kako se mi po žilah v gostih potokih pretaka hladna kri in kako v prsih bije srce…

Še bolj se približam ogledalu in še bolj se zazrem vanj.

Nič.

Ne najdem sebe, ker sem se v vsej zmešnjavi preveč izgubil. Eden tistih smešnih trenutkov je bil, ko sem se nenadoma nasmehnil brez razloga, kar tako. Ko sem požugal tuji silhueti na drugi strani, zmajal z glavo, se obrnil in odšel proč. Takrat sem bil srečen, pa tudi če samo za trenutek, in prazen obenem. Pozabil sem misliti...

Danes sem se zagledal. Utripam. Končno spet!

In ponovno mislim.

O čustvu

Samo zato, ker... čutim.

Nobenih besed nočem. Nariši mi raje srce, da bom vedel.

O mejah

»Človek se vda in pozabi, ko zbledi zanimanje in ko zatem ni več sledu želene naklonjenosti.«

»Pa saj ti nikoli ne kažeš zanimanja!«

»… takrat sem ga.«

Fotografiral sem. Tam, kjer se počutim varnega in kjer čudežno umre vsaka sled sramu. Na papirju. Na postelji in ob njej. Na koncu še v glavi. Zaplesal sem nekam proč… vsaj za trenutek, tako kot metulji in vsaj do konca strani, tako kot pisalo, katerega omejuje umazan list. Ne upam si čez navidezne meje...