O ironiji sveta

Saj sploh ne veš, kaj pomenijo sanje in želje in kaj pomeni biti srečen in se veseliti vsakega novega dne... Hodil sem po pločniku in čutil hlad tistih, ki so sedeli za malimi mizami pred zanikrnimi kafiči in pili jutranjo kavo, ter se pretvarjal, kot da jih ne vidim in zavestno gledal proč… Bil je četrtek in po oknu so počasi polzele debele kaplje dežja in v špranji ob njem se je nabirala umazana voda. Togo ozračje je prekril njen smeh, ko je mislila na njegovo spodletelo in precej neumestno telovadbo na avtobusu. In smejati sem se začel še sam – precej ravnodušno in zlagano, celo malo zateglo, ker ga nisem videl in ker so me užalile njene besede. Pa saj tudi z mano ni vedno slabo! Res ni vedno lahko shajati s komplikacijami, ki jih nosim za seboj in res je, da sem dostikrat pretirano osebno naravnan - pa vendar je lepo in vedno zabavno.

Ta teden ga nisem poslušal, nisem slišal njegovih prefinjenih, globokih besed, ko je definiral naravo in govoril o umetnosti. Nisem se mogel prebresti do monotonega govorjenja, ki me je – priznam – še prejšnji teden tako zelo prevzel. Ne razumem ga, ne znam opisati stvari, ki jih razlaga. Nisem na njegovem nivoju, ne uspeva mi…ne še!

Na cesti me je skoraj zadelo kolo, ker – kot po navadi – spet nisem bil pri sebi, ampak so mi misli tavale daleč proč. V očeh so se mi nabirale solze, medtem ko sem hodil med ljudmi in se umikal njihovim pogledom. V njihovi družbi sem vedno nekje drugje, vedno se zatečem v svoj domišljijski svet, vedno izklopim zunanje in se zaprem v svoja razmišljanja. Doživljam ironijo samega sebe, nič ni več tako, kot se zdi. Sredi mesta še vedno ležijo sveče, okoli njih pa se vijejo ljudje – kako jih ne prenesem! Kako ne prenesem tega, kar se pravkar dogaja in kako ne morem mimo prevelike skrbi drugih za tiste, ki jih ne poznajo. Svet zaradi tega ne bo postal prijaznejši in boljši!

Na avtobusu se je spet nabirala horda, ki me je utesnjevala. Nikoli ne vem, kam gledati! Pri ovinku me je v glavi dobesedno zabolelo od adrenalina, na ustnicah se je prikazal prikrito topel nasmeh in v ušesih je šlo 1234…

Domov grem!

O šelestenju jesenskega listja

Stopal sem potiho, čisto potiho po rumeno obarvani stezi sredi mračnih, bledo krvavih blokov, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe, pod nogami pa mi je šelestelo jesensko listje, katero me vedno prevzame z zvokom, z barvami in z igro, ko se vrti in poplesava okoli mojega telesa. Poigraval sem se z njihovim šumom, ko sem razmišljal o besedah, ki jih je govorila tako preudarno, tako pozorno… tako njeno, čeprav je ne poznam!

»In to je najpomembnejše, kar imate… vaše sanje!«, meni pa se ob tem zazdi, kot da bi naenkrat postal izoliran od vsega okoli sebe in edini v nabito polnem prostoru - kot da bi sam sedel pred šolsko klopjo in jo zavzeto poslušal, kaj mi bo povedala v naslednjem dahu. Sedel sem in črpal. Črpal besede, ki so mi bile ponujene pod nos, jih vohal, okušal, žrl - samo da bi ostale v glavi in nikoli ne pobegnile iz nje. In pozabil sem na ostale, ki niso bili zmožni slišati prekrite sreče in laskanja, ki sta se tako zelo trudila biti pristranska in polna žeje naše mladosti.

Začel sem dramatizirati in svoje besede izlival na čudno poetičen način, da bi s tem dokazal lastne meje zmožnega mišljenja in pokazal svoj čudno čuten dar za pisanje. »Vi imate svojo, drugačno poetiko« nam je razlagal na dolgo in široko, ko je bluzil od ene teme na drugo, brez obzira na zabeleženo in nam odpiral vrata v svet – kot že nešteti pred njim – ter se trudil, da bi ga zdolgočaseni obrazi vsaj malo razumeli. In razumel sem ga! Razumel sem ga do potankosti! Poetika pri pitju jutranje kave, poetika pri ogledu najnovejše razstave v galeriji, poetika pri risanju, slikanju, fotografiranju, nenazadnje poetika v načinu govora in razmišljanja. Všeč mi je, ker je izkusil že toliko različnih stvari, ker je analiziral potek človeškega življenja in se spopadal z vsem mogočim. V ozračjuje pustil svojo zgodbo; tako nedotaknjeno, da je že prav željna mojega nežnega dotika. Dotaknil se je bom in postal del nje in njegovih močnih, sivih misli.

Jesen mi je prinesla nove razsežnosti, nove misli, nove dni. Okolje, ki me obdaja, bo postalo moja nova inspiracija življenja, zato sem s ceste pobral golobje pero in star, zmečkan, ter umazan časopisni papir in ju skrbno nesel domov. Začetek je uspel, bojim pa se nadaljnih inspiracij - če bo šlo namreč tako naprej, bom kmalu ril po smeteh!

Prosim, prizanesi mi!