O razočaranju

Tako sem se veselil, ko sva se precej nepričakovano dogovorila za pijačo, tam… v najinem prostoru, polnem pravljičnih sanj, velikih ambicij in neskončno dolgih zgodb. Komaj sem čakal, da jo spet vidim, da se ji ponovno zazrem v oči in razodenem vso zgodovino zadnjih nekaj dni. In komaj sem čakal njene grenko-sladke prigode, ki jih pripoveduje tako zavzeto, tako… njeno.

Oblekel sem najlepša oblačila, ki jih premore omara, v upanju, da bi mi vsaj malo pomagala žareti! Žareti navzven, v vsej svoji popolni človeški lepoti.

Vendar ni uspelo… niso znesla vsa prekleto redka sporočila, niti vedno zaželeni klici. Sploh ne pomnim, da bi kdajkoli koga klical toliko krat – brez uspeha, seveda. Ne maram načina, ki sem ga bil deležen tistega večera! Ne dopusti, da se ponovi…

V vsej jezi, ki jo premorem, sem slekel oblačila, jih nemarno vrgel na tla in stopil pod tuš. Z mislimi sem skušal zbežati stran, ko mi je voda drla v obraz v največjem sunku in lila vso drhal in jezo z glave, z ramen, z rok in nog. Zdelo se je, kot da bi hladno-topla prha oslabela vse čute, osušila notranje solze in magično odnesla grde misli, ki so mi v tistem trenutku mrgolele po glavi.

… vsaj malo je pomagalo, a je začetno jezo spremenilo v veliko razočaranje.

O spominu

Grozen je bil tisti večer, poln smrdljive in težke tišine! Zgodilo se je v trenutku njegove nesposobnosti, ko sva z avtom treščila v drugega. Nisem verjel! Nisem želel verjeti! Nikoli več, nikoli več se ne pustim, nikoli več se ne vsedem v avto bedaka. Stopil sem ven in v tišini, prekrivajoč si odprta usta, popolnoma zgrožen nepremično sredi ceste čakal policijo.

Cel čas sem s pogledi govoril sebi in njim, cel čas sem se trudil ohranjati kontakt. Niso me razumeli. Niso razumeli žalostnih oči, polnih sočutja in bolečine.

Žal mi je, nemarno se počutim, sram me je! Stavki so se vrstili in besede so se pripravljale ena za drugo, a usta niso spregovorila. Nenadoma so misli začele uhajati drugam, proč od dogodka, proč od čudnih ljudi.

Bila je noč brez zvezd, tiha in mirna. Snežinke so nenadoma začele poplesavati v hladnem vetru, ki se je vil iz neba in mi rosile obraz… Potiho. Mirno. Brez naglice. Močno sem se trudil, da bi vsaj za hip okusil brezmadežno belino, katero so prinašale s seboj, a mi ni uspelo. Nisem se mogel otresti grozne krivde, ki je blatila možgane, čeravno nisem bil ničesar kriv.

Saj…kako je že rekel takrat? … »Skušam uživati zdaj – včeraj je le spomin, jutri samo iluzija.«

Torej bom zdaj, 5 dni po prvem koncu sveta, pozabil na grozote petkovega večera. Skušal bom prespati muke, ki so mi takrat ukradle spanec. Jutri bo vreme zagotovo lepše, jutri bo spet mavrično, meni pa bo ostal le še spomin na dogajanje tiste noči.