O nevidnem svetu

Roke počasi prekrijejo usta, da le-ta ne bi spregovorila. Še zmeraj se preveč bojim sveta in njegove banalne realnosti, zato se vedno bolj zatekam v svoj nevidni svet. Tam znam obstajati. Tam sem resničen. Tam se znam prepustiti vetru in njegovi poeziji. Je edini kraj, kjer si upam prepevati travniškim bilkam in kjer se z veseljem nasmejim soncu. Le tam natanko vem, kaj je dovoljeno in kaj se ne sme.

Preveč boli, da bi se še mogel opirati na preteklost. Krvava je in brez pomena stoji ob meni, ter me stiska za roko. Najbolj je prizadelo takrat, ko sem se zavedal svoje enostavnosti! Ne znam biti dovolj poseben! Pod nobenim pogojem mi ne uspe. Raztrgalo me je. Danes je umrl del mene – tisti, ki je znal ljubiti tebe – prav tako kot včeraj in najverjetneje tudi jutri. Brezpogojno, nežno, igrivo.

Dostikrat se zgodi, da obstojim in se zastrmim… v strop, v tla, v stene. Vse je belo, brez madeža in tisti trenutek sem sposoben videti samo to - belino. Čez to ne zmorem in ne znam! Prazna glava je zmožna odmisliti danes in jutri, a nikakor včeraj. Tega ji ne uspe izbrisati… Ne maram samo strmeti, želim spregovoriti, se dotakniti in začutiti. A kljub vsemu sem pravkar zmožen samo še gledati. Skozi oči, brez jezika, brez rok in nog in brez nevidnih puščic, ki si utirajo svojo težko pot iz bolečega srca. Tudi te zasanjane oči se bodo kmalu zaprle in prikazala se bo črnina – takšna, kot je, brez prihodnosti, sedanjosti ali preteklosti.

O času

Dam ti 15 sekund, da pokličeš.

...

petnajst

štirinajst

trinajst

dvanajst

...

Čas se ustavi, odmislim stvarnost in nenadoma se potopim v brezčasno preteklost. Mali prijatelj, velik princ po duši, varno skrit nekje globoko v notranjosti pred vsemi zlobami sveta, je pravkar pričel svojo veličastno pot okrog oddaljenih planetov. Prelepo vrtnico je tik pred njim iz rajskega vrta odtrgal popoln neznanec. Za las jo je zgrešil.

...

šest

pet

štiri

tri

dva

.

Po 15 sekundah nisem uzrl dežja in moj klicalec se je odločil drugače. Izginil je obraz izpred očmi in z njim tudi vsi spomini. Mimo bežne podobe, ki jo kličem jaz, so počasi odplule tudi vse preostale sekunde, minute in dnevi, mimo njega pa vsa leta izgubljene radosti. Ni me več. Kliči koga drugega, meni primanjkuje moči. Ugriznem se v ustnice in po licu mi počasi spolzi prva solza.

O pasivizmu in skrivališčih

Bil je topel večer, nekje okoli desete, ko so se nad mesto že spustile prve zvezde in odpeljala me je po neznanem, še neodkritem predelu velikana. Za trenutek sem odstranil masko in se trudil vsrkat vse barve vonjav, ki so v hlapih ena za drugo plavale mimo naju. Sinje modra kot slano morje, zlato rumena kot pozlačeni okvirji velikih slikarij, temno rdeča kot jabolka na drevesih, zelena kot šumeče listje. Prepustil sem se toku, medtem ko mi je veter šepetal zgodbe lahkih dni, polnih mehkobe, prostih vseh skrbi. Notranje sem kričal, se veselil, vzdigoval roke čim bolj k višku, se smejal, a pokazal nisem ničesar. Pasivnost me ubija. Ubijala me je že prej, vendar se nisem zavedal njene nevarnosti. Kakor tiho in nemarno se je prikradla vame, tako jo bom tudi tiho in brez kakršnega koli napora izgnal iz svojega telesa. Uničuje me in prav tako uničuje ljudi, ki me obkrožajo. Odločil sem se, da postanem aktivni del vsake zgodbe svojega življenja.

Nenadoma se je začela odpirati vsaka pora na koži in vsak še tako majhen del mene je želel pokazati svoj obstoj in svojo neznosno poželjivost. Navidezne barve so oživele vse premrle čute, ki so čudežno zapadli v večni spanec.

Sedel sem v sobi, polni stare navlake, ter se skušal spomniti vonjev lepših dni – tistih čarobnih, mnogo boljših od teh! Po dolgem času sem spet slišal njen glas. Tako prijeten in nežen se mi je zazdel. Točno tak, kakršen se je ohranil v mojem spominu iz preteklosti. Potreboval sem ga, rabil sem dozo domačega, čeravno mi je bila tisti hip dosti bliže kot sicer. Vse ji povem, ko se znebim muk in dolgočasnih ljudi na drugem koncu sveta.

...

Mislil sem, da bo oddih dobra stvar… da oddih je dobra stvar v vsakem primeru. Verjel sem v to, da lahko vsaj za trenutek odmislim in pozabim realnost. Motil sem se. Še vedno se v mislih poigravam z znanim obrazom, še vedno se trudim okušati sladke vonjave in še vedno vsako prosto minuto pogledam na telefon, kjer razočaran ne najdem tvojega pečata. Smešno… ne znam te najti, predobra skrivališča poznaš, zato se opiram na vse staro - vedno znova, vedno bolj poglobljeno. Kljub vsemu, kar se je oziroma kar se ni zgodilo med nama, v meni, v tebi, še vedno čutim tisti prijetno topel občutek ščegetanja… tam, kjer bije trudno srce in kjer se pretaka vroča kri.