O enajst nič devet.

Preveč razmišljam o ljudeh. Preveč se trudim ustreči vsaki še tako majhni želji, ki se mi prikaže sredi neskončne poti. Ne znam ji reči ne – nekje znotraj me preveč zaboli, ko razočaram. A ne danes! Danes je moj dan, danes sem zmožen samo sprejemati! Vsaka še tako majhna stvar bo danes dobila velik pomen. Pa ne zaradi drugih… zaradi mene, ker si to zaslužim!

Toliko je možnosti in toliko vzrokov, a ravno tisti me je bil zmožen prizadet, užalit in ujezit hkrati. Ne maram klišejev. Nikoli se nisem znal boriti z njihovo večno prevlado nad vsem človeškim in enkratnim. Vedno so skrajno nesramno znali začrtati vse vsakdanje in normalno. Danes vem, da nisem ne vsakdanji, niti normalen. Še zmeraj sem zmožen sanjariti, verjeti in upati. A tokrat na drugačen način - brez kogarkoli, samostojno in ponosno. Konec je in prav je tako.

Preden sem se zavil v svoj pravljični svet sanj, sem izbrisal vse spomine, vsa sporočila in pogovore, ki sem jih delil, se zaradi njih zabaval, čustvoval in smejal. Le tako sem danes zmožen začeti z novo zgodbo. In obenem sem prespal, presanjal in pozabil svoj trenutek, sicer bi se sedaj preveč zagrizel v malenkosti zapisanih besed. Bolje je tako, končno sem zmožen iti dalje.

O minljivosti

Začutil sem v jutranjem dežju in hladnem vetru, ki je vijugal mimo mene. Ko sem se sredi pločnika pred blokom ves premočen od nenadnih kapelj trudil odpreti dežnik, sem dojel drugačnost tega dne. Ni isto jutro, kot je bilo včeraj ali dan poprej. Ni sončnih žarkov, ki bi me prebudili v nov dan in ni prijetne topline, ki me vedno znova popelje po neznani poti. Danes je drugače…

Ampak tudi ta čustva bodo kmalu pozabljena. Enkrat bom že lahko jokal in takrat mi bo žal. Vendar ne danes – dež je prenehal in izza sivih oblakov se je spet prikazalo zlato sonce. Spet obstajam - a danes, jutri in vsak sleherni dan svojega življenja brez nje.