Moj pogled postane prazen in vse izrečene besede izgubijo svoj pomen, ko te pogledam. To nisem več jaz, natanko v tistem trenutku postanem nekdo drug. Popoln neznanec, ki ne pozna najinih meja in ki ne razume korakov življenja. To nenadoma niso več moje zasanjane oči, polne iskric in majhnih objemov; to niso več moji stavki. Glasba tvojega grla igra, slišim jo, a ne razumem je. Ne znam izbrisati spominov, ker so se že preveč zarili v kožo in nekje na površju pustili priokus vsega slabega.
Prav vse je naenkrat postalo tvoje. Vsaka misel, vsak pogled in vsak kotiček mesta. Povsod si, a te hkrati ni. Kupil sem ti darilo, katerega sem hranil ves ta čas, odkar sem spet nazaj. Ne znam pozabiti in odmisliti tako, kot znaš to ti. Nekaj lepega sem izgubil v teh pogledih in dotikih, ki so bili. Nekoč. Bili. Danes ne vidim sedanjosti, ker je izginila daleč stran, se skrila pod nešteto odej in na koncu umrla. Tudi jutri je ne bom. Ni me več. Zaradi tebe je odšel tudi del mene. Ravno tisti, ki je prej verjel v zaupanje in magijo. Ta trenutek sem močnejši za vse tvoje napake. Zdaj vem, da sem boljši!
Bil je avgust in sem dojel.
Bil je september in sem izgubil.
Bil je oktober in nastala je rana.
Bil je november in sem pozabil.
Zdaj je december, jaz pa se ponovno utapljam v nesmislu sanj in utvar.
Nikoli več ne bom pozabil!
Prekleto hvala za vse.
Resnično!
