O sestavljanki

Nekaj dni nazaj sem se ponovno prepuščal mamljivemu udobju nostalgije, ko sem zatisnil oči in si predstavljal, kako na mostu sred Ljubljane pozdravljam Jagodo, ter prepevam z večno mladimi vranami o nebotičnikih, tišini, terasah, presenečenjih... Potem pa sem odprl oči in se ob pogledu na realnost, ki me je obdajala, nemudoma zresnil in trenutek za tem pozabil na zasanjanost. Mesto, katerega sem do nedavnega občudoval, je nenadoma izgubilo ves svoj sijaj, vso svojo mladost, s katero se tako rado baha…rad bise vrnil nazaj.

Ura je odbila nekje petnajst minut čez šesto zvečer, ko me je poklicala dobra prijateljica, s katero sva se nato dogovorila za pijačo – tam, kjer se obema zdi tako prijetno… tam, kjer je lepo vzdušje, ampak slaba kava… tam kjer je bilo izrečenih že toliko besed in… ja, celo tam, kjer dobiš ob (sicer slabi) kavi dobre piškote. Baje ob sedmih, vendar sva oba zamujala - ker nama je to že v navadi in ker se tako ali drugače zavedava, da bo eden od naju prišel najmanj deset minut pozneje.

Sedela sva v prazni kavarni, za malo mizo, poslušala dobro glasbo, pila in se pogovarjala o vsem mogočem.

»Vidišv vseh teh pisanjih in močnih čustvih, katere tako uspešno in samozavestno izlivam na papir, res mene? Sem to jaz – takšen, kakršnega me poznaš?! Vidiš refleksijo moje duše, ki se tako rada druži s pravljicami, obenem pa še vedno ohranja tesen stik s čudežno realnim svetom?«

Rekla je, da sem to jaz, ker me pozna in ker ve kako razmišljam.

Všeč mi je, ker je zmožna videti mojo pravljico, medtem ko jo ostali predrzno zanemarjajo.

Lahko bi se slekel… slekel vseh okov in grozne navlake, ki me teži. Pa se nisem…sedel sem tam, pred prekleto neokusnim kakavom in pred njo, ter gledal skozi okno mimoidoče obraze. Dobro mi je delo; dobro mi je del pogovor, saj je moja in razume me!

Sestavljala je mirno izgovorjene besede - medtem ko so se meni spet lomile ustnice – in mi govorila o novem življenju in novih prijateljih. In takrat me prešine želja po sladkih pogledih, ovitih v nešteto skrivnosti in prijetno toplih objemih, poslanih le meni.

In naenkrat sem se zavedal, kako zelo sem se spremenil. In spremenila se je ona…spremenila se je njena pesem, katere sem bil vajen teh zadnjih nekaj let.

»Gradila bom svojo sestavljanko naprej… iz majhnih koščkov bo enkrat nastala celota!«

In držal se bom njenih besed!

Hvala ti.

O begu misli

In spet sem sedel na avtobusu, lovil pozne rumeno-oranžne sončne žarke, se vozil domov in premišljeval o svojem naslednjem pisanju. Ne gre mi…postal sem totalno tog! Misli hitijo drugam. Ne pustijo, da bi jih ulovil. Bežijo pred menoj.

Še nekaj časa nazaj je bilo vse čarobno v svoji preprostosti; grabil sem potujoče besede in hlastal za vsakim trenutkom, ki se je zdel vsaj malo drugačen od ostalih. Zdaj pa… baje se mi je že vse vdrlo v kožo; izlivi sreče so le še redkost.

Ta teden ni bil moj!

Uzrl sem svojo dušo, medtem ko sem govoril čudne stvari, katere so me – priznam, pa čeravno so bile moje – v sanjajoči poeziji in z globokimi besedami malo preveč prevzele. Pa saj znam! Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spet vrnile.

»Zanimiv, a na prvi pogled precej nedostopen fant si« je bilo moč slišati iz njenih ust, ko smo kot rdeča, rumena in zelena luč sedeli ob čaju in eden drugemu pihali na dušo. Dobro sem se počutil… pa ne zaradi prepiha, ki me je grel tisti trenutek, temveč bolj zaradi iskrenosti, ki pa se je tu in tam še vedno utapljala v smehu. Čudno… rad ju imam! Spoznavamo se še, meni pa se zdi kot da se poznamo že mnogo let.

Spet se mi upira… ne gre več naprej.

Končal bom.

Mogoče naslednjič!

O samoti

Poklical sem jo, kot sva se zmenila prejšnji dan. In pogovarjala sva se dolgo - tako kot se vedno pogovarjava iz oči v oči, brez kakršnekoli tehnologije - le ona in jaz. To pač zdaj ni več možno. Predaleč narazen sva. "Rada te imam" se je zaslišalo iz njenih ust, ko se je zavedala situacije. Bilo mi je nerodno - mogoče zaradi ljudi, ki so me obkrožali in s čudnimi pogledi pritiskali name, mogoče celo zato ker je prišlo tako nepričakovano… Zavedal sem se, kako zelo pomemben del mojega življenja je in kako zelo ljubim trenutke, ko konča svojo resnost in se potopi v sarkazem in humor. Všeč mi je njen iskren nasmeh, ki se prepleta z veseljem in ponosom. Poslušal sem jo malo odmaknjeno, ko mi je prek telefona poenostavljala žalostno zgodbo, katere nisem mogel razumeti. Glasno je bilo; v glavi in zunaj nje. Želel sem jo slišati, pa mi zaradi smeha in pogovora niso dovolili.

Naenkrat se je nekaj spremenilo. Dojel sem, kako stojiva drug do drugega in kako se bova neizmerno trudila svojo zgodbo ohranjati do konca.

Cel dan me je mučila misel na skrivnostnega prijatelja. Ne vem, kaj je z mano… nekaj se spreminja, nekaj mi govori, da to kar se dogaja ni to in da moram nadaljevati z iskanjem. Mogoče iskanjem lastne podobe; lastne samozavesti, ki mi je ušla skozi prste, stisnjene v pest, dolgo nazaj; ali iskanjem nekoga drugega, za kogar sem prikrajšan. Ne vem… nimam pojma… težko mi je in le stežka priznam, kako samotno se počutim.

...

Gledal sem z začudenjem, ko so vsi poskakovali okoli starke in ji kazali svojo pretirano zaskrbljenost. Ne maram, kako ji vsi po vrsti vsiljujejo svoje želje, svojo v nebesa povzdignjeno ljubezen. Vedno postanem otopel, ko jo srečam. Na živce mi gre, ker sem ji tako tuj in ker me nikoli ne pokliče po imenu - vedno le strmi in se čudi, ker baje tako rad govorim in razlagam stvari na dolgo in široko. Ne pozna me! Nikoli se ni trudila, da bi me razumela. Nima pojma, kdo sem… Stara je že in bolezen jo daje, pa se zato vsem smili, jaz pa se vedno umaknem in z navidezno distanco, ter začudenimi očmi opazujem dogajanje. Nikoli nisva imela tistega, česar so drugi vajeni od starih staršev, nikoli me ni objela, nikoli se nisva pogovarjala o njej in njenem življenju, o meni, mojih sanjah in željah… imela me je le z enkrat letno poslanim denarjem, pa še tisto ni bilo nikoli dovolj. Le kako je lahko potem ostalim mar?! Tudi ona je sama.

Kako ne maram vremena, ki me preganja zadnje dni… želim si toplih, sladkih dni; naj zgine gnili dež in mi vrne zlato sonce.

Dojel sem, da med nama ni več tistega, kar je bilo včasih ali bolje – ni več tistega, za čimer sva oba hrepenela nekoč… Ogenj je splahnel, nekaj se je spremenilo na tisti usodni dan, ko nobeden od naju ni vedel o čem bi govoril in ko je situacija že sama po sebi postajala neumna in prisiljena, ko sva gledala drug drugega in se spraševala kaj se sploh greva. Bilo mi je neprijetno in žal mi je, da sva trpela.

Zdaj le še poredkoma spregovoriva. Bova zdaj s prikrito tišino eden drugega mučila v neskončnost? Veš, sit sem takšnega obnašanja - v mojem življenju ga je bilo že dovolj!

Pa naj bo za konec še lepo… slikal sem! Takrat nikoli nisem sam.

O ironiji sveta

Saj sploh ne veš, kaj pomenijo sanje in želje in kaj pomeni biti srečen in se veseliti vsakega novega dne... Hodil sem po pločniku in čutil hlad tistih, ki so sedeli za malimi mizami pred zanikrnimi kafiči in pili jutranjo kavo, ter se pretvarjal, kot da jih ne vidim in zavestno gledal proč… Bil je četrtek in po oknu so počasi polzele debele kaplje dežja in v špranji ob njem se je nabirala umazana voda. Togo ozračje je prekril njen smeh, ko je mislila na njegovo spodletelo in precej neumestno telovadbo na avtobusu. In smejati sem se začel še sam – precej ravnodušno in zlagano, celo malo zateglo, ker ga nisem videl in ker so me užalile njene besede. Pa saj tudi z mano ni vedno slabo! Res ni vedno lahko shajati s komplikacijami, ki jih nosim za seboj in res je, da sem dostikrat pretirano osebno naravnan - pa vendar je lepo in vedno zabavno.

Ta teden ga nisem poslušal, nisem slišal njegovih prefinjenih, globokih besed, ko je definiral naravo in govoril o umetnosti. Nisem se mogel prebresti do monotonega govorjenja, ki me je – priznam – še prejšnji teden tako zelo prevzel. Ne razumem ga, ne znam opisati stvari, ki jih razlaga. Nisem na njegovem nivoju, ne uspeva mi…ne še!

Na cesti me je skoraj zadelo kolo, ker – kot po navadi – spet nisem bil pri sebi, ampak so mi misli tavale daleč proč. V očeh so se mi nabirale solze, medtem ko sem hodil med ljudmi in se umikal njihovim pogledom. V njihovi družbi sem vedno nekje drugje, vedno se zatečem v svoj domišljijski svet, vedno izklopim zunanje in se zaprem v svoja razmišljanja. Doživljam ironijo samega sebe, nič ni več tako, kot se zdi. Sredi mesta še vedno ležijo sveče, okoli njih pa se vijejo ljudje – kako jih ne prenesem! Kako ne prenesem tega, kar se pravkar dogaja in kako ne morem mimo prevelike skrbi drugih za tiste, ki jih ne poznajo. Svet zaradi tega ne bo postal prijaznejši in boljši!

Na avtobusu se je spet nabirala horda, ki me je utesnjevala. Nikoli ne vem, kam gledati! Pri ovinku me je v glavi dobesedno zabolelo od adrenalina, na ustnicah se je prikazal prikrito topel nasmeh in v ušesih je šlo 1234…

Domov grem!

O šelestenju jesenskega listja

Stopal sem potiho, čisto potiho po rumeno obarvani stezi sredi mračnih, bledo krvavih blokov, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe, pod nogami pa mi je šelestelo jesensko listje, katero me vedno prevzame z zvokom, z barvami in z igro, ko se vrti in poplesava okoli mojega telesa. Poigraval sem se z njihovim šumom, ko sem razmišljal o besedah, ki jih je govorila tako preudarno, tako pozorno… tako njeno, čeprav je ne poznam!

»In to je najpomembnejše, kar imate… vaše sanje!«, meni pa se ob tem zazdi, kot da bi naenkrat postal izoliran od vsega okoli sebe in edini v nabito polnem prostoru - kot da bi sam sedel pred šolsko klopjo in jo zavzeto poslušal, kaj mi bo povedala v naslednjem dahu. Sedel sem in črpal. Črpal besede, ki so mi bile ponujene pod nos, jih vohal, okušal, žrl - samo da bi ostale v glavi in nikoli ne pobegnile iz nje. In pozabil sem na ostale, ki niso bili zmožni slišati prekrite sreče in laskanja, ki sta se tako zelo trudila biti pristranska in polna žeje naše mladosti.

Začel sem dramatizirati in svoje besede izlival na čudno poetičen način, da bi s tem dokazal lastne meje zmožnega mišljenja in pokazal svoj čudno čuten dar za pisanje. »Vi imate svojo, drugačno poetiko« nam je razlagal na dolgo in široko, ko je bluzil od ene teme na drugo, brez obzira na zabeleženo in nam odpiral vrata v svet – kot že nešteti pred njim – ter se trudil, da bi ga zdolgočaseni obrazi vsaj malo razumeli. In razumel sem ga! Razumel sem ga do potankosti! Poetika pri pitju jutranje kave, poetika pri ogledu najnovejše razstave v galeriji, poetika pri risanju, slikanju, fotografiranju, nenazadnje poetika v načinu govora in razmišljanja. Všeč mi je, ker je izkusil že toliko različnih stvari, ker je analiziral potek človeškega življenja in se spopadal z vsem mogočim. V ozračjuje pustil svojo zgodbo; tako nedotaknjeno, da je že prav željna mojega nežnega dotika. Dotaknil se je bom in postal del nje in njegovih močnih, sivih misli.

Jesen mi je prinesla nove razsežnosti, nove misli, nove dni. Okolje, ki me obdaja, bo postalo moja nova inspiracija življenja, zato sem s ceste pobral golobje pero in star, zmečkan, ter umazan časopisni papir in ju skrbno nesel domov. Začetek je uspel, bojim pa se nadaljnih inspiracij - če bo šlo namreč tako naprej, bom kmalu ril po smeteh!

Prosim, prizanesi mi!

O majhnem fantu in velikem mestu

No ja… pa saj to ne bo čisto držalo… Je fant videl mesta, dosti večja od tega, in doživljal trenutke, katerih to nikoli ne bo nudilo. Pa se vseeno veseli, ker se zaveda, da bo s tem mestom v svoji življenjski knjigi odprt novo poglavje in posledično začel življenje, ki bo postalo samo njegovo, v katerem bo sam svoj gospodar in katerega bo lahko užival po lastnih kriterijih – takšnih ali drugačnih! Postavil se bo na svoje noge – končno bo postal neodvisen od družine (razen za to ali ono stvar, ki je sam ne želi ali ne zmore opraviti) in začel uživati, jokati, se kregati in veseliti… torej živeti!

Že od nekdaj se je veselil tega trenutka, da bi prišel in ga popeljal v nov svet, novim dogodivščinam naproti. Zdaj pa – vedno bolj blizu mu stopa po poti, vedno bolj se fant odmika in se mu (na vse načine) skuša izognit, češ da ima še dovolj časa in zakaj bi moral vse to izkusit zdaj, ko pa lahko tudi kasneje. Potem pa vpraša samega sebe in ugotovi, da časa ni več veliko, da zdaj ali nikoli, da »prpe« že ne more stisnit in zbežat, ter se skrit v kot mračne sobe. Vedno znova ga preplavi čuden občutek, če samo pomisli na to, kaj ga čaka (ali tudi ne) v tem novem mestu, novem kraju – ki mu je sicer že dokaj dobro znan, ampak se ga še vedno ni navadil in sprejel kot svojega – kjer bo preživljal nadaljnja leta.

Je nervoza?

Je strah?

Je veselje?

In vedno se pojavljajo vprašanja kot so ta, pa fant na njih ne pozna odgovora, ker še sam ne ve kaj se dogaja v njegovi glavi.

Včasih, ne tako dolgo nazaj, je mali fant sanjal o velikem svetu in kako ga bo osvojil s svojim podeželsko-svetovljanskim značajem, kateri ga je vedno gnal naprej in ga silil k sanjarjenju, to pa mu je kasneje odpiralo različna vrata, s pomočjo katerih se je učil, rasel in spoznaval prečudoviti svet, ki ga je obdajal. Naučil se je dosti o ljudeh in njihovih navadah, vedno je spoštoval bonton – nikoli ga ni kršil, rad je hodil v naravo in okušal prijeten vonj gozda, ki se je prelival s travnikom. Potem pa je prišel čas, ko je fant odrasel in preveč pustil prijateljem, da so vplivali nanj in ga uničili do skrajnosti. Njegov obraz se je pačil in naokrog trosil grozljiv posmeh, tako da ga ljudje niso več marali. Zdaj pa se je spremenil in postal samosvoj, grdi ljudje so odšli in veseli se družbe novih.

Nikoli več ne bo pustil, da bi se zaradi drugih spreminjal!

Zdaj pa mislim, da bo dovolj o fantu, kateremu se zdi že prav čudno, da o sebi piše v tretji osebi - le kam smo prišli? – in skrivnostnem mestu, katero (seveda) ne bi moglo biti drugo kot naša prestolnica (lepa ali grda - mi je zdaj že prav vseeno). Zapisal sem to in ono, kaj mi roji po glavi približno 24 ur pred novim začetkom življenja. Ne bom pustil, da bi me pohodil njihov prah!

O devetnajstem

Dež... Mokre ceste, na njih pa polno ljudi - pretežno Kitajcev, katere zadnje čase srečujem zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Videl sem Goethejevo hišo - katera me je do dna razočarala - ter okušal Mozartovo mladost in ene njegovih najznamenitejših del. Ura je ravno odbila pol enajstih in že dober čas ležim v postelji, ter se trudim svoje misli predati spancu in odpotovati v svet sanj. Ne gre in ne gre.... Nežno stiska mojo roko in mi diha v obraz, ker meni, da nimava več dosti časa - samo še dobrih 84 ur -, da se dolgo ne bova videla, jaz pa cel čas razmišljam, kako pri srcu mi je in kako ponosem sem, da se poznama. Poljubil sem jo, se obrnil in zaplaval v noč. Še 2 dni... Welcome to 1973. Zbudil me je Bluntov fant in mi skozi zaslon zaželel dobrodošlico v sedemdeseta. Kasneje je sonce prodiralo skozi okno in mi meglilo pogled, ko sem sedel na vlaku in poslušal pesem o prihodnosti, hkrati pa razmišljal o dogodkih iz preteklosti. Kaj vse bi dal, da bi se vrnili stari časi, zraven pa se že neizmerno veselim prihodnosti. Postal bom svoboden. Dolgo nazaj sem si zastavil cilje in zdaj si jih bom še enkrat - vendar drugače, tokrat bodo drznejši, odrasli, odražali pa bodo izključno samo mene in nikogar drugega. Spremenil se bom in spremenil bom ljudi okoli sebe, ki bodo postali meni podobni, ob tem pa se ne bom več prepuščal posmehu drugim, gledal bom le nase in na lastne potrebe, živeti bom začel brez predsodkov in obžalovanj - tako kot me je naučila ona, ki mi toliko pomeni. Še 1 dan, jaz pa še vedno bluzim s seznamom, ki bi moral biti že zdavnaj dokončan. Počasi postajam vznemirjen in malo me preplavlja nervoza. "Zaradi drugih, zaradi voščil?" me je vprašala, ko sva ležala v postelji in se pripravljala na spanje. "Če dovoliš, bi raje molčal in na to vprašanje ne odgovoril. Lahko se zgodi, da bodo vsi pozabili." sem ji odgovoril s smehom in čudnim, malo neprijetnim občutkom. Poslušal sem radio, sedel na postelji - čudno, zakaj se vse vrti okoli postelje? - in razmišljal kaj se bo zgodilo in kako se bodo dogodki razvrstili pred menoj. Samo še 2 uri in osemnajstke bo konec. Eno leto je naokoli in jaz potegnem črto; pogledam nazaj. Ko že zgleda, da v mojem življenju gre vse narobe in da v zadnjih 365ih dneh svojega življenja nisem ničesar - dobesedno ničesar - dosegel, se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sem jih doživel, vseh čudovitih ljudi, ki sem jih srečal, vsa lepa potovanja, ki sem jih dodal v svojo knjigo dogodivščin in vse uspehe, ki sem jih dosegel, me nenadoma potegne iz mračnega transa in postanem vesel. Zadnje minute pred polnočjo mi roji toliko različnih stvari po glavi. Še 3minute, meni pa se zdi kot cela večnost. Nazdravil sem s šampanjcem, ki se mi je že ob prihodu nastavljal in nasmihal iz sobnega bara, ter stopil k oknu. Odprl sem jo, da bi lahko zadihal svež nočni zrak, ker je v sobi začelo postajati zatohlo. Na hladno šipo sem naslonil čelo in dihal vanjo, da se je orosila od sape, ter opazoval mokre ceste, na katerih se je le stežka našel kak mimoidoči in se poigraval s padajočim dežjem, ki je zdaj že nekoliko ponehal.

Zgledam starejši?

Ali še boljše... se počutim starejšega? Niti ne, pa vendar čutim veliko spremembo. Mogoče zaradi kompleksov, ki mi že cel čas rojijo po glavi, katerim pa se vedno bolj uspešno upiram. ... Dan je minil lepo, precej umirjeno, celo malo naporno. Užival sem svoj slabo-lep, sončno-kisel dan, se sprehajal po ulicah prelepega mesta in nakupoval, okušal pristno sacher torto in zapravljal... zapravljal do onemoglosti, da kartica ni več potegnila. Spet sem doživel deja-vu... Ves dan sem potiho čakal njeno voščilo, vendar ga nisem dobil. Njeno poglavje v svojem življenju sem dokončno zaključil - ni vredna mojega prijateljstva!

O Ljubljani

In smo spet tam, kjer nas nihče ne potrebuje, kjer smo le število - eden izmed mnogih, kjer naš bit ne igra nobene vloge... Spet smo v Ljubljani, v neznanem času in prostoru, v družbi neznanih ljudi. Lovil sem sončne žarke, medtem ko sem drvel po ulicah prelepega mesta, katero je v meni pustilo priokus sladko-grenkega (že tako) dolgo nazaj. Ne vem zakaj so misli tako neuravnovešene. Kako, da se ne morem privadit na njeno majhnost in vzvišenost, saj bom nenazadnje kmalu le del nje in njenih v nebesa povzdignjenih ljudi. Ne maram tega, ampak vseeno jo ljubim. Ljubim Ljubljano kot mesto, kot prestolnico, kot kraj kjer bom preživljal svoja študijska leta. Ljubim ljudi, ki hitijo drug mimo drugega, si gledajo v zaupne in neznane oči, se nasmihajo in kmalu zatem spet pozabljajo. Všeč mi je ritem, ki ga narekuje mesto samo in ljudem ne podari niti trenutka tišine - za razmislek, za počitek, za relaksacijo. Prevelika vročina je, da bi se lahko zatopil v misli, da bi lahko obstal sredi pločnika in se nadihal njene svežine, tega sladkega vojna, ki mi je tako všeč. Ponosen sem nase, ker sem končo dosegel cilje, katere sem si zadal takrat in kateri me vlečejo naprej, mi dajejo energijo za nove izzive, me vlečejo v takšne ali drugačne skušnjave, s katerimi nenazadnje preživljam že vso nezavedno otroštvo in zadnja leta vedno bolj zavedno mladostništvo. Bral sem Wilde-a in poslušal lahke pesmi, primerne za ta čas, medtem ko sem sedel v Tivoliju in užival prelep dan. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje debelih in košatih dreves in mi dajali toploto; istočasno pa sem užival prijeten hlad, ki mi ga je nudila senca.

»So this is the exhibition?!« me vpraša neka gospa v popolnem ameriškem naglasu, »I though I have to go inside the castle…«. In potem nastopi moj slavni trenutek, ko se izkažem v vsem svojem znanju angleščine in odgovorim: »Ahh, I think it is… It"s a museum inside the castle over there, I guess… butI"m not sure. But…yea, this should be the exhibition.«. Uf, bil sem čisto presenečen nad samim seboj, ker je bilo domala popolno… Lahko bi sicer odstranil slušalke iz ušes, dal knjigo na stran in se bolj posvetil sogovornici, ampak nisem – to kratko kramljanje je steklo tako ali drugače.

Knjige sem imel že dovolj, ko sem mu napisal sporočilo, da uživam lepo vreme in da pravzaprav nimam nič za počet. Potem – po parih sporočilih, to nenazadnje le ne gre tako hitro – sva se pogovarjala o tem in onem preko telefona in opazil sem, da mi je lepo, da mi pogovor prija in da nisem niti malo nervozen. Le znanje nemščine mi je delalo malo težav, kljub dobremu (zelo dobremu!) uspehu, ki sem ga dosegel na maturi. Bo že držalo, da se še vedno raje posvečam pisanju kakor govoru.

Prebral sem zelo zanimivo misel, katero bi rad delil z vami. Gre nekako tako: »Imen ljudi, ki jih imam zelo zelo rad, nikoli nikomur ne izdam. Tako se mi zdi, kot bi jih s tem vsaj deloma predal v tuje roke.« »When I like people immensely, I never tell their names to any one. It is like surrendering a part of them.«

In dejansko je tako! Zato v svojih pisanjih ne bom omenjal imen ne tega, ne onega dobrega, slabega ali povprečnega prijatelja. Zdi se mi nesmiselno, ko pa jih tako ali drugače nihče ne pozna. Ostajali pa bodo v mojem srcu – prav zaradi te mističnosti in skrivnostnosti, v katero zapadejo in ki mi je tako zelo všeč, saj jih v mojih očeh dela še bolj zlate kot sicer že so. Zaljubil sem se. Pa ne vem, če samo v mesto...