O telesu

Koprneča voda v velikem navalu dre po telesu. Polzi in odteka, vijuga in kaplja. Nenadoma se nekje med deročim potokom pojavi majhna roka, nežna in mehka. Dotakne se drhtečih ustnic, počasi po vratu zdrsi do bledih prsi in se na koncu ustavi nedaleč od popka. Vitki prsti hlastajo za vsem nedotaknjenim. Z blazinicami se dotikajo telesa, kot da ga ne bi poznali.

Jezik otrpne in skozi priprta usta, ki se tisti hip zalesketajo v nekakšni bledo rožnati barvi, ob vroči sapi uide tanek pisk. In tik za njim naslednji in potem še en. V enakomernih razmakih, ki se povezujejo z raziskovanjem igrivih rok. Ploščice na steni, polne hladu, se svetlikajo v prelepem belem tonu in za hip nudijo uteho pred vročo vodo.

Mokri lasje se v majhnih šopih spajajo na čelu in preko obrvi silijo v zaprte oči. Radovedne roke še vedno raziskujejo in iščejo nedotaknjeno, nedolžno telo. Grabijo in se dotikajo, medtem ko je voda že zdavnaj prenehala dret, ter se zdaj v debelih kapljah spušča na dno kabine, kjer ustvarja majhno nerazločno packo. Od tal se počasi in lahkotno dviga meglena in zatohla para. Nekje daleč stran se sliši pritajen zvok radia, iz katerega uhaja moteča glasba.

In naenkrat se vse ustavi. Steklena kocka se zavrti, glasba zamre, kaplje usahnejo in za kratek trenutek pozabim na vse, kar se dogaja okoli mene. Sapa postane močnejša, še bolj vroča in piskajoča kot poprej.

Prehitro mine veselje in omotična zavest se hitro vrne v svoj navidezni vsakdan. Milo kmalu zatem izpere vse obraze in spomine in vso naslado, ki je še nedolgo nazaj premamljala skrite kotičke telesa. In ponovno se nabere vsa navlaka. Šele danes sem zmožen razumeti njen pomen… Ničesar več ni v meni, razen praznih upov in zaupanja, na kar se lahko še opiram. Preveč je odšlo, z vsem starim pa je prišlo toliko novega in zaenkrat še neznanega.