O majhnem fantu in velikem mestu

No ja… pa saj to ne bo čisto držalo… Je fant videl mesta, dosti večja od tega, in doživljal trenutke, katerih to nikoli ne bo nudilo. Pa se vseeno veseli, ker se zaveda, da bo s tem mestom v svoji življenjski knjigi odprt novo poglavje in posledično začel življenje, ki bo postalo samo njegovo, v katerem bo sam svoj gospodar in katerega bo lahko užival po lastnih kriterijih – takšnih ali drugačnih! Postavil se bo na svoje noge – končno bo postal neodvisen od družine (razen za to ali ono stvar, ki je sam ne želi ali ne zmore opraviti) in začel uživati, jokati, se kregati in veseliti… torej živeti!

Že od nekdaj se je veselil tega trenutka, da bi prišel in ga popeljal v nov svet, novim dogodivščinam naproti. Zdaj pa – vedno bolj blizu mu stopa po poti, vedno bolj se fant odmika in se mu (na vse načine) skuša izognit, češ da ima še dovolj časa in zakaj bi moral vse to izkusit zdaj, ko pa lahko tudi kasneje. Potem pa vpraša samega sebe in ugotovi, da časa ni več veliko, da zdaj ali nikoli, da »prpe« že ne more stisnit in zbežat, ter se skrit v kot mračne sobe. Vedno znova ga preplavi čuden občutek, če samo pomisli na to, kaj ga čaka (ali tudi ne) v tem novem mestu, novem kraju – ki mu je sicer že dokaj dobro znan, ampak se ga še vedno ni navadil in sprejel kot svojega – kjer bo preživljal nadaljnja leta.

Je nervoza?

Je strah?

Je veselje?

In vedno se pojavljajo vprašanja kot so ta, pa fant na njih ne pozna odgovora, ker še sam ne ve kaj se dogaja v njegovi glavi.

Včasih, ne tako dolgo nazaj, je mali fant sanjal o velikem svetu in kako ga bo osvojil s svojim podeželsko-svetovljanskim značajem, kateri ga je vedno gnal naprej in ga silil k sanjarjenju, to pa mu je kasneje odpiralo različna vrata, s pomočjo katerih se je učil, rasel in spoznaval prečudoviti svet, ki ga je obdajal. Naučil se je dosti o ljudeh in njihovih navadah, vedno je spoštoval bonton – nikoli ga ni kršil, rad je hodil v naravo in okušal prijeten vonj gozda, ki se je prelival s travnikom. Potem pa je prišel čas, ko je fant odrasel in preveč pustil prijateljem, da so vplivali nanj in ga uničili do skrajnosti. Njegov obraz se je pačil in naokrog trosil grozljiv posmeh, tako da ga ljudje niso več marali. Zdaj pa se je spremenil in postal samosvoj, grdi ljudje so odšli in veseli se družbe novih.

Nikoli več ne bo pustil, da bi se zaradi drugih spreminjal!

Zdaj pa mislim, da bo dovolj o fantu, kateremu se zdi že prav čudno, da o sebi piše v tretji osebi - le kam smo prišli? – in skrivnostnem mestu, katero (seveda) ne bi moglo biti drugo kot naša prestolnica (lepa ali grda - mi je zdaj že prav vseeno). Zapisal sem to in ono, kaj mi roji po glavi približno 24 ur pred novim začetkom življenja. Ne bom pustil, da bi me pohodil njihov prah!

O devetnajstem

Dež... Mokre ceste, na njih pa polno ljudi - pretežno Kitajcev, katere zadnje čase srečujem zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Videl sem Goethejevo hišo - katera me je do dna razočarala - ter okušal Mozartovo mladost in ene njegovih najznamenitejših del. Ura je ravno odbila pol enajstih in že dober čas ležim v postelji, ter se trudim svoje misli predati spancu in odpotovati v svet sanj. Ne gre in ne gre.... Nežno stiska mojo roko in mi diha v obraz, ker meni, da nimava več dosti časa - samo še dobrih 84 ur -, da se dolgo ne bova videla, jaz pa cel čas razmišljam, kako pri srcu mi je in kako ponosem sem, da se poznama. Poljubil sem jo, se obrnil in zaplaval v noč. Še 2 dni... Welcome to 1973. Zbudil me je Bluntov fant in mi skozi zaslon zaželel dobrodošlico v sedemdeseta. Kasneje je sonce prodiralo skozi okno in mi meglilo pogled, ko sem sedel na vlaku in poslušal pesem o prihodnosti, hkrati pa razmišljal o dogodkih iz preteklosti. Kaj vse bi dal, da bi se vrnili stari časi, zraven pa se že neizmerno veselim prihodnosti. Postal bom svoboden. Dolgo nazaj sem si zastavil cilje in zdaj si jih bom še enkrat - vendar drugače, tokrat bodo drznejši, odrasli, odražali pa bodo izključno samo mene in nikogar drugega. Spremenil se bom in spremenil bom ljudi okoli sebe, ki bodo postali meni podobni, ob tem pa se ne bom več prepuščal posmehu drugim, gledal bom le nase in na lastne potrebe, živeti bom začel brez predsodkov in obžalovanj - tako kot me je naučila ona, ki mi toliko pomeni. Še 1 dan, jaz pa še vedno bluzim s seznamom, ki bi moral biti že zdavnaj dokončan. Počasi postajam vznemirjen in malo me preplavlja nervoza. "Zaradi drugih, zaradi voščil?" me je vprašala, ko sva ležala v postelji in se pripravljala na spanje. "Če dovoliš, bi raje molčal in na to vprašanje ne odgovoril. Lahko se zgodi, da bodo vsi pozabili." sem ji odgovoril s smehom in čudnim, malo neprijetnim občutkom. Poslušal sem radio, sedel na postelji - čudno, zakaj se vse vrti okoli postelje? - in razmišljal kaj se bo zgodilo in kako se bodo dogodki razvrstili pred menoj. Samo še 2 uri in osemnajstke bo konec. Eno leto je naokoli in jaz potegnem črto; pogledam nazaj. Ko že zgleda, da v mojem življenju gre vse narobe in da v zadnjih 365ih dneh svojega življenja nisem ničesar - dobesedno ničesar - dosegel, se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sem jih doživel, vseh čudovitih ljudi, ki sem jih srečal, vsa lepa potovanja, ki sem jih dodal v svojo knjigo dogodivščin in vse uspehe, ki sem jih dosegel, me nenadoma potegne iz mračnega transa in postanem vesel. Zadnje minute pred polnočjo mi roji toliko različnih stvari po glavi. Še 3minute, meni pa se zdi kot cela večnost. Nazdravil sem s šampanjcem, ki se mi je že ob prihodu nastavljal in nasmihal iz sobnega bara, ter stopil k oknu. Odprl sem jo, da bi lahko zadihal svež nočni zrak, ker je v sobi začelo postajati zatohlo. Na hladno šipo sem naslonil čelo in dihal vanjo, da se je orosila od sape, ter opazoval mokre ceste, na katerih se je le stežka našel kak mimoidoči in se poigraval s padajočim dežjem, ki je zdaj že nekoliko ponehal.

Zgledam starejši?

Ali še boljše... se počutim starejšega? Niti ne, pa vendar čutim veliko spremembo. Mogoče zaradi kompleksov, ki mi že cel čas rojijo po glavi, katerim pa se vedno bolj uspešno upiram. ... Dan je minil lepo, precej umirjeno, celo malo naporno. Užival sem svoj slabo-lep, sončno-kisel dan, se sprehajal po ulicah prelepega mesta in nakupoval, okušal pristno sacher torto in zapravljal... zapravljal do onemoglosti, da kartica ni več potegnila. Spet sem doživel deja-vu... Ves dan sem potiho čakal njeno voščilo, vendar ga nisem dobil. Njeno poglavje v svojem življenju sem dokončno zaključil - ni vredna mojega prijateljstva!