In spet sem sedel na avtobusu, lovil pozne rumeno-oranžne sončne žarke, se vozil domov in premišljeval o svojem naslednjem pisanju. Ne gre mi…postal sem totalno tog!
Misli hitijo drugam.
Ne pustijo, da bi jih ulovil.
Bežijo pred menoj.
Še nekaj časa nazaj je bilo vse čarobno v svoji preprostosti; grabil sem potujoče besede in hlastal za vsakim trenutkom, ki se je zdel vsaj malo drugačen od ostalih. Zdaj pa… baje se mi je že vse vdrlo v kožo; izlivi sreče so le še redkost.
Ta teden ni bil moj!
Uzrl sem svojo dušo, medtem ko sem govoril čudne stvari, katere so me – priznam, pa čeravno so bile moje – v sanjajoči poeziji in z globokimi besedami malo preveč prevzele. Pa saj znam! Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spet vrnile.
»Zanimiv, a na prvi pogled precej nedostopen fant si« je bilo moč slišati iz njenih ust, ko smo kot rdeča, rumena in zelena luč sedeli ob čaju in eden drugemu pihali na dušo. Dobro sem se počutil… pa ne zaradi prepiha, ki me je grel tisti trenutek, temveč bolj zaradi iskrenosti, ki pa se je tu in tam še vedno utapljala v smehu. Čudno… rad ju imam! Spoznavamo se še, meni pa se zdi kot da se poznamo že mnogo let.
Spet se mi upira… ne gre več naprej.
Končal bom.
Mogoče naslednjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar