Grozen je bil tisti večer, poln smrdljive in težke tišine! Zgodilo se je v trenutku njegove nesposobnosti, ko sva z avtom treščila v drugega. Nisem verjel! Nisem želel verjeti! Nikoli več, nikoli več se ne pustim, nikoli več se ne vsedem v avto bedaka. Stopil sem ven in v tišini, prekrivajoč si odprta usta, popolnoma zgrožen nepremično sredi ceste čakal policijo.
Cel čas sem s pogledi govoril sebi in njim, cel čas sem se trudil ohranjati kontakt. Niso me razumeli. Niso razumeli žalostnih oči, polnih sočutja in bolečine.
Žal mi je, nemarno se počutim, sram me je! Stavki so se vrstili in besede so se pripravljale ena za drugo, a usta niso spregovorila. Nenadoma so misli začele uhajati drugam, proč od dogodka, proč od čudnih ljudi.
Bila je noč brez zvezd, tiha in mirna. Snežinke so nenadoma začele poplesavati v hladnem vetru, ki se je vil iz neba in mi rosile obraz… Potiho. Mirno. Brez naglice. Močno sem se trudil, da bi vsaj za hip okusil brezmadežno belino, katero so prinašale s seboj, a mi ni uspelo. Nisem se mogel otresti grozne krivde, ki je blatila možgane, čeravno nisem bil ničesar kriv.
Saj…kako je že rekel takrat? … »Skušam uživati zdaj – včeraj je le spomin, jutri samo iluzija.«
Torej bom zdaj, 5 dni po prvem koncu sveta, pozabil na grozote petkovega večera. Skušal bom prespati muke, ki so mi takrat ukradle spanec. Jutri bo vreme zagotovo lepše, jutri bo spet mavrično, meni pa bo ostal le še spomin na dogajanje tiste noči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar