o.življenju

O življenju!

2010-01-04T18:58:00.004+01:00

Odštevam trenutke do življenja.

Tistega novega in svežega, ki sedi pred mano in mi šepeta besede drugega sveta.

Nekaj brezčasnega zajadra pred oči.

Razprem jih in objamem v dlani.

Nato pogledam proč...

. zasanjam .

...da bom ta trenutek v trenutku zaživel.

O ne/mogočem niču.

2009-12-25T23:06:00.001+01:00

Sredi niča stojim in čakam, da bo tvoja silhueta švignila mimo moje.

Zazrem se v praznino. Znova in znova, kar naprej. Pozabim na čas, predolgo je trajalo, zatisnem solzne oči in izdihnem sapo, ki je še malo pred tem močno pričakovala.

Ne opaziš me in tako s časom ne opazim tudi sam. Pozabim in odidem stran. Tja, kjer te ni... tja, kjer ti bom vedno lahko kazal hrbet in kjer ne bom videl tvojih nasmehov in pogledov.

Zima je in nekje globoko iz omare bom pograbil vse odeje. Goro odej, ki bodo praznile misli! One bodo tu, ko tebe ne bo. Vsaj tako mi bo lažje.

Rad sem te gledal nazaj, ter si domišljal nemogoče. Mogoče enkrat spet, nekje drugje. Odhajam sam.

Nasmehnem se.

In pozabim za vedno.

O presledkih.

2009-11-20T20:06:00.001+01:00

Ozrem se proti nebu in zašepetam. Besedo ali dve, da prekrijem vse tisto, kar obdaja. Nekje daleč za sabo opazujem tišino, kako mehko in nežno razžira neznano telo. Čez bel zid! Skozi okno vidim poplesavanje jesenskega listja, kako šumi in pada. Zmede me glas iz kota, na tleh.

Prebudim se v novo jutro.

In kmalu zatem ponovno. V jutro, ki je danes.

Zapišem stavek. V vetru, da ga nikoli ne pozabim. Potopim se med listje življenja, da zaplavam z resničnostjo tja v neznano. Potrebujem nekaj, na kar se lahko oprem. Še vedno sem tu. In še vedno brez zgodbe. Tiste svoje...

Majhni prsti ovenelih rok pričnejo graditi nov dan. Vijejo se in vijugajo nekam daleč v zrak, da bi spletli svojo zgodbo. Da bi zaživeli in ušli z njo... oni zmorejo, jaz ostajam tu. Daleč stran je svet tako zelo lepši od tega, ki je tu.

Zaspim v dolgo noč.

In nato še enkrat, da zasanjam.

Odprem oči in pogledam še zadnjič. Da si zapomnim in da ohranim ta obraz. Potem preneham. Dovolj je.

Zjutraj si namesto paste mažem milnico po zobni ščetki. Kar tako, kar naprej... brez presledka.

O poletu drugam

2009-09-30T09:05:00.013+02:00

Za takrat, ko me ponovno spreleti in do takrat, ko bom spet občutil.

Trenutno samo lovim... drugačne trenutke.

O tišini

2009-09-30T05:46:00.004+02:00

Vsak drugačen dan me veseli.

Vsak skrivnosten pogled in vsak prijeten nasmeh. Še najbolj tisti, katerih ne poznam.

Danes ne uporabljam besed.

Danes se ponavljam in potujem v tišini. Tisti, v kateri se zlahka prepoznam in ki je moja.

Vsak trenutek je moj.

Vsak posebej.

O drugem plesu

2009-09-25T07:06:00.003+02:00

Dišim po češnjah in nežna koža mi drhti pred ogledalom.

Tokrat zares, čeprav samo za par trenutkov. Zaradi hrepenenja! Da jih ulovim v dlani in da zasanjano odplešem še en ples. Ta bo zadnji.

Naslednjič bo za vedno.

O sencah

2009-09-05T23:29:00.003+02:00

Bojim se. Tistega, česar ne vidim. Slutim potiho in boječe, ker bi me sicer preveč zadelo.

Tja, kamor ne bi smelo in kjer bi najbolj zabolelo. Zato, ker bolečini ne dovolim seči v notranjost.

Ovijem se s celofanom.

Vsaj tako mi bo toplo.

Govori. Gledam ga, kako premika usta, a ne poslušam. Pripnem oči in z mislimi zajadram v drugo morje. Začutim dolgčas in raje opazujem ljudi, ki švigajo mimo. Živi so. On je senca. Gledam obraze, polne zgodb. Zanimajo me bolj kakor tista ena. V trenutku, ki ni moj in ki mi ni namenjen. Preveč utruja in pritiska name, ko molčim. Misli se razletijo po možganih. Znajdem se v pobiranju črepinj, ker bi rad zgradil pogovor. Ne uspe. Ne maram biti tisti, ki prekine tišino samo zato, da bi nekaj rekel. Samo zato, da bi si dokazal. In samo zato, da bi odigral verz ali dva. Ni vznemirjenja in srce bije počasneje kot sicer. Ne čutim. Takrat dojamem, da to ni tisto, česar si želim.

Naročim Colo in jo plačam. Sam. Tam se konča! Ker ne misli name in ker pri vsem izpusti naju. Vidi sebe... Samo sebe. Jaz počasi bledim. Zastavim vprašanje, na katerega odgovor me ne zanima. In zaključim. Okorno in nesproščeno postane.

Takrat dojamem.

O vonju časa

2009-08-11T11:11:00.004+02:00

Vdihnem globoko in na vrhuncu omotice zajamem dih, da bi čim dlje čutil nežen vonj poletja, ki sem ga živel takrat... kmalu spet, a tokrat na drugačen način. Še prehitro bo zaplaval mimo in takrat mi bo ostal le še spomin. Na tisto, kar je bilo in tisto, kar še pride. Danes sem osvobojen vseh čustev, ki me razžirajo znotraj kože in pore ne znajo zadihati po svoje.

Vidim, kako se razpočijo zenice in izpuhti trenutek ali dva.

Pozdravi me sonce.

Sebičen sem. Končno spet!

Jih raje naselim v nekaj otipljivega in vidnega, da bodo ostala za vedno.

Ta... čustva.

O neslišnem

2009-07-19T09:36:00.005+02:00

Sanjam. Ko se zbudim, da pustim neskončnemu trajanju svojo pot. Samo zato, ker v tistem trenutku najbolj verjamem. V vse neslišno... Natanko to me dela takšnega, kot sem.

Zbledi poljub in rahla sapa odpihne vse skrbi. Zato, da mi je lepo. Obrnem se proč, da ne bi videl. Da ne bi vedel.

Obdan s svežino vodnega toka se počutim tako drugače. Tako svobodno! Ko zamre ponos glasu, postanem to kar sem in pozabim na tisto, kar nikoli ne bom. Poslušam tihe melodije... Tiste, ki si sicer ne upajo na plan. Ljubim trenutke odtujenosti! Takrat vem, da zmorem drugače. Takrat verjamem, da zmorem več. Naivno.

Skrijem se v omaro, da pozabim. Da čutim! Samo zato, ker nimam volje do ničesar drugega. Vdihnem do konca, globoko.

Nov dan je pred menoj. Mogoče mi jih danes uspe uresničiti!

O trenutkih

2009-07-04T08:29:00.004+02:00

Odpiram svoje srce, zaljubljam se in spogledujem. Nato pozabljam... Preveč ponosen sem! Preveč ponosen na to, da bi se oziral nazaj in dopuščal mrtvim rečem poseči v trudne misli.

Mine dan in z njim vsi spomini, ki so nekoč bili.

Rad se opazujem v ogledalu. Rad gledam odsev obraza in kako se le-ta spogleduje s samim seboj. Slika, ki jo vidim na drugi strani, postaja tako vedno bolj mogočna in pomembna. Ne dopuščam si, da bi me zaneslo stran. Preveč je besed na napačnih mestih in premalo dejanj na pravih poteh. Ne ravnam se več po starih načelih in brezbrižno preskakujem brvi preteklosti. Le tako vem, da bo enkrat tako, kot si bom sam najbolj želel.

Mine trenutek in z njim vsak pogled, ki ga nisem čutil.

Z roko si zatisnem oči, da ne bi videl vsega tistega, kar vidijo ostali. Nenadoma se potopim v svoje sanjarije. Tiste... brez začetkov in koncev. Tiste, v katerih ne obstajam. Zunaj vsega živim tako, kot znam le jaz. Dovolj mi je! Potrebujem nekaj... nekaj več.

O ponosu

2009-03-18T09:50:00.006+01:00

Ker znam in ker sem dober v tem, kar počnem.

Pa zato, ker me veseli - včasih bolj, včasih manj, a se na koncu vedno zatečem nazaj v svoj realno-skriti svet. Vsaj tako se lahko odmaknem drugam.

O magičnem izdihu

2009-03-08T13:31:00.007+01:00

Tam, kjer začnem živeti, se končajo sanje. Diham. Natanko takrat, ko prestopim črto med realnim in nestvarnim, postanem preprost in navaden. Takrat izgubim vse pravljice in nekaj globoko v meni se bežno poslovi. Počasi, kot da nikoli ne bi obstajalo. Nemudoma pozabim na večno sanjarjenje. Takrat zaživim kot človek brez iluzij! Moj oklep se stre in nevidni koščki stekla plavajo po zraku, kot šum dežja.

Sanjal sem melodijo in ples. Že vso jutro mi ne gre iz glave. Še enkrat si jo zavrtim, z željo po tem, da za večno ostane v spominu.

In natanko takrat, ko se prebudim, preneha večno trajanje začaranega kroga. Zato sanjarim v vrtincu sveta, kjer lahko zaplešem v objemu upanja. Ljubim vsak korak in vsako izrečeno besedo, ker v njih puhti magija. In samo z njo lahko obstajam!

O zrcalu

2009-03-02T23:05:00.004+01:00

Bil je trenutek nemoči, ko sem se zazrl v prazno ogledalo. V upanju, da bi nekje globoko v njem našel sebe. Takšnega, kot sem… Zadnje čase se preveč utapljam v drugih rekah. Preveč dopuščam, da se mi seseda stol pod nogami in da se tresejo nemočna kolena.

Premik senc in trz očesa. Lasje mi rastejo in v zrcalni refleksiji vidim vsako novo in svežo pot, ki jo naredijo. Rojevajo se tam, kjer so prejšnji umrli, medtem ko se povsod vmes ljubkujejo in prepletajo med seboj.

Še vedno zrem. Tisti trenutek znam samo to. Zaradi šibkosti in vseh porušenih stolov, ki niso obdržali klecajočih se kolen. Sovražim ta del. Najbolj krut je in hkrati brez pomena. Zaradi otopelosti sem pozabil na čas; na ves tisti gnili čas, ki sem ga presedel tam, z mislimi, ki so venomer uhajale iz glave v srce.

Počasi stisnem ustnice in z zobmi močno zarežem vanje. Suha so in žalostna. Čutim, kako se mi po žilah v gostih potokih pretaka hladna kri in kako v prsih bije srce…

Še bolj se približam ogledalu in še bolj se zazrem vanj.

Nič.

Ne najdem sebe, ker sem se v vsej zmešnjavi preveč izgubil. Eden tistih smešnih trenutkov je bil, ko sem se nenadoma nasmehnil brez razloga, kar tako. Ko sem požugal tuji silhueti na drugi strani, zmajal z glavo, se obrnil in odšel proč. Takrat sem bil srečen, pa tudi če samo za trenutek, in prazen obenem. Pozabil sem misliti...

Danes sem se zagledal. Utripam. Končno spet!

In ponovno mislim.

O čustvu

2009-01-24T00:18:00.005+01:00

Samo zato, ker... čutim.

Nobenih besed nočem. Nariši mi raje srce, da bom vedel.

O mejah

2009-01-23T20:08:00.009+01:00

»Človek se vda in pozabi, ko zbledi zanimanje in ko zatem ni več sledu želene naklonjenosti.«

»Pa saj ti nikoli ne kažeš zanimanja!«

»… takrat sem ga.«

Fotografiral sem. Tam, kjer se počutim varnega in kjer čudežno umre vsaka sled sramu. Na papirju. Na postelji in ob njej. Na koncu še v glavi. Zaplesal sem nekam proč… vsaj za trenutek, tako kot metulji in vsaj do konca strani, tako kot pisalo, katerega omejuje umazan list. Ne upam si čez navidezne meje...

O nasmehu

2009-01-11T13:20:00.004+01:00

O tistem, katerega ne vidim. Čutim ga bolj, kot karkoli, a ne vidim ga... V očeh je! In v dotikih, ter kretnjah. Zato se nasmehnem nazaj... Danes, ker mi paše. Včeraj, ker je bil lep dan in jutri, ker ne vem katero pot bom ubral.

In zato, ker ljubim. Vse!

O daljavi

2008-12-23T23:41:00.006+01:00

Moj pogled postane prazen in vse izrečene besede izgubijo svoj pomen, ko te pogledam. To nisem več jaz, natanko v tistem trenutku postanem nekdo drug. Popoln neznanec, ki ne pozna najinih meja in ki ne razume korakov življenja. To nenadoma niso več moje zasanjane oči, polne iskric in majhnih objemov; to niso več moji stavki. Glasba tvojega grla igra, slišim jo, a ne razumem je. Ne znam izbrisati spominov, ker so se že preveč zarili v kožo in nekje na površju pustili priokus vsega slabega.

Prav vse je naenkrat postalo tvoje. Vsaka misel, vsak pogled in vsak kotiček mesta. Povsod si, a te hkrati ni. Kupil sem ti darilo, katerega sem hranil ves ta čas, odkar sem spet nazaj. Ne znam pozabiti in odmisliti tako, kot znaš to ti. Nekaj lepega sem izgubil v teh pogledih in dotikih, ki so bili. Nekoč. Bili. Danes ne vidim sedanjosti, ker je izginila daleč stran, se skrila pod nešteto odej in na koncu umrla. Tudi jutri je ne bom. Ni me več. Zaradi tebe je odšel tudi del mene. Ravno tisti, ki je prej verjel v zaupanje in magijo. Ta trenutek sem močnejši za vse tvoje napake. Zdaj vem, da sem boljši!

Bil je avgust in sem dojel.

Bil je september in sem izgubil.

Bil je oktober in nastala je rana.

Bil je november in sem pozabil.

Zdaj je december, jaz pa se ponovno utapljam v nesmislu sanj in utvar.

Nikoli več ne bom pozabil!

Prekleto hvala za vse.

Resnično!

O ljubezni

2008-12-08T21:57:00.005+01:00

Silhueta spremeni izgled in zamegljena postava nenadoma dobi obraz, roke in noge, polne rožnate obarvanosti. In na koncu še ime! Sladko in toplo... Tukaj je moj novi dom in zato sem tu, da ljubim, diham in živim.

O telesu

2008-11-02T17:51:00.002+01:00

Koprneča voda v velikem navalu dre po telesu. Polzi in odteka, vijuga in kaplja. Nenadoma se nekje med deročim potokom pojavi majhna roka, nežna in mehka. Dotakne se drhtečih ustnic, počasi po vratu zdrsi do bledih prsi in se na koncu ustavi nedaleč od popka. Vitki prsti hlastajo za vsem nedotaknjenim. Z blazinicami se dotikajo telesa, kot da ga ne bi poznali.

Jezik otrpne in skozi priprta usta, ki se tisti hip zalesketajo v nekakšni bledo rožnati barvi, ob vroči sapi uide tanek pisk. In tik za njim naslednji in potem še en. V enakomernih razmakih, ki se povezujejo z raziskovanjem igrivih rok. Ploščice na steni, polne hladu, se svetlikajo v prelepem belem tonu in za hip nudijo uteho pred vročo vodo.

Mokri lasje se v majhnih šopih spajajo na čelu in preko obrvi silijo v zaprte oči. Radovedne roke še vedno raziskujejo in iščejo nedotaknjeno, nedolžno telo. Grabijo in se dotikajo, medtem ko je voda že zdavnaj prenehala dret, ter se zdaj v debelih kapljah spušča na dno kabine, kjer ustvarja majhno nerazločno packo. Od tal se počasi in lahkotno dviga meglena in zatohla para. Nekje daleč stran se sliši pritajen zvok radia, iz katerega uhaja moteča glasba.

In naenkrat se vse ustavi. Steklena kocka se zavrti, glasba zamre, kaplje usahnejo in za kratek trenutek pozabim na vse, kar se dogaja okoli mene. Sapa postane močnejša, še bolj vroča in piskajoča kot poprej.

Prehitro mine veselje in omotična zavest se hitro vrne v svoj navidezni vsakdan. Milo kmalu zatem izpere vse obraze in spomine in vso naslado, ki je še nedolgo nazaj premamljala skrite kotičke telesa. In ponovno se nabere vsa navlaka. Šele danes sem zmožen razumeti njen pomen… Ničesar več ni v meni, razen praznih upov in zaupanja, na kar se lahko še opiram. Preveč je odšlo, z vsem starim pa je prišlo toliko novega in zaenkrat še neznanega.

O enajst nič devet.

2008-09-11T16:26:00.002+02:00

Preveč razmišljam o ljudeh. Preveč se trudim ustreči vsaki še tako majhni želji, ki se mi prikaže sredi neskončne poti. Ne znam ji reči ne – nekje znotraj me preveč zaboli, ko razočaram. A ne danes! Danes je moj dan, danes sem zmožen samo sprejemati! Vsaka še tako majhna stvar bo danes dobila velik pomen. Pa ne zaradi drugih… zaradi mene, ker si to zaslužim!

Toliko je možnosti in toliko vzrokov, a ravno tisti me je bil zmožen prizadet, užalit in ujezit hkrati. Ne maram klišejev. Nikoli se nisem znal boriti z njihovo večno prevlado nad vsem človeškim in enkratnim. Vedno so skrajno nesramno znali začrtati vse vsakdanje in normalno. Danes vem, da nisem ne vsakdanji, niti normalen. Še zmeraj sem zmožen sanjariti, verjeti in upati. A tokrat na drugačen način - brez kogarkoli, samostojno in ponosno. Konec je in prav je tako.

Preden sem se zavil v svoj pravljični svet sanj, sem izbrisal vse spomine, vsa sporočila in pogovore, ki sem jih delil, se zaradi njih zabaval, čustvoval in smejal. Le tako sem danes zmožen začeti z novo zgodbo. In obenem sem prespal, presanjal in pozabil svoj trenutek, sicer bi se sedaj preveč zagrizel v malenkosti zapisanih besed. Bolje je tako, končno sem zmožen iti dalje.

O minljivosti

2008-09-08T21:48:00.006+02:00

Začutil sem v jutranjem dežju in hladnem vetru, ki je vijugal mimo mene. Ko sem se sredi pločnika pred blokom ves premočen od nenadnih kapelj trudil odpreti dežnik, sem dojel drugačnost tega dne. Ni isto jutro, kot je bilo včeraj ali dan poprej. Ni sončnih žarkov, ki bi me prebudili v nov dan in ni prijetne topline, ki me vedno znova popelje po neznani poti. Danes je drugače…

Ampak tudi ta čustva bodo kmalu pozabljena. Enkrat bom že lahko jokal in takrat mi bo žal. Vendar ne danes – dež je prenehal in izza sivih oblakov se je spet prikazalo zlato sonce. Spet obstajam - a danes, jutri in vsak sleherni dan svojega življenja brez nje.

O nevidnem svetu

2008-08-26T19:43:00.008+02:00

Roke počasi prekrijejo usta, da le-ta ne bi spregovorila. Še zmeraj se preveč bojim sveta in njegove banalne realnosti, zato se vedno bolj zatekam v svoj nevidni svet. Tam znam obstajati. Tam sem resničen. Tam se znam prepustiti vetru in njegovi poeziji. Je edini kraj, kjer si upam prepevati travniškim bilkam in kjer se z veseljem nasmejim soncu. Le tam natanko vem, kaj je dovoljeno in kaj se ne sme.

Preveč boli, da bi se še mogel opirati na preteklost. Krvava je in brez pomena stoji ob meni, ter me stiska za roko. Najbolj je prizadelo takrat, ko sem se zavedal svoje enostavnosti! Ne znam biti dovolj poseben! Pod nobenim pogojem mi ne uspe. Raztrgalo me je. Danes je umrl del mene – tisti, ki je znal ljubiti tebe – prav tako kot včeraj in najverjetneje tudi jutri. Brezpogojno, nežno, igrivo.

Dostikrat se zgodi, da obstojim in se zastrmim… v strop, v tla, v stene. Vse je belo, brez madeža in tisti trenutek sem sposoben videti samo to - belino. Čez to ne zmorem in ne znam! Prazna glava je zmožna odmisliti danes in jutri, a nikakor včeraj. Tega ji ne uspe izbrisati… Ne maram samo strmeti, želim spregovoriti, se dotakniti in začutiti. A kljub vsemu sem pravkar zmožen samo še gledati. Skozi oči, brez jezika, brez rok in nog in brez nevidnih puščic, ki si utirajo svojo težko pot iz bolečega srca. Tudi te zasanjane oči se bodo kmalu zaprle in prikazala se bo črnina – takšna, kot je, brez prihodnosti, sedanjosti ali preteklosti.

O času

2008-08-07T12:03:00.009+02:00

Dam ti 15 sekund, da pokličeš.

...

petnajst

štirinajst

trinajst

dvanajst

...

Čas se ustavi, odmislim stvarnost in nenadoma se potopim v brezčasno preteklost. Mali prijatelj, velik princ po duši, varno skrit nekje globoko v notranjosti pred vsemi zlobami sveta, je pravkar pričel svojo veličastno pot okrog oddaljenih planetov. Prelepo vrtnico je tik pred njim iz rajskega vrta odtrgal popoln neznanec. Za las jo je zgrešil.

...

šest

pet

štiri

tri

dva

Po 15 sekundah nisem uzrl dežja in moj klicalec se je odločil drugače. Izginil je obraz izpred očmi in z njim tudi vsi spomini. Mimo bežne podobe, ki jo kličem jaz, so počasi odplule tudi vse preostale sekunde, minute in dnevi, mimo njega pa vsa leta izgubljene radosti. Ni me več. Kliči koga drugega, meni primanjkuje moči. Ugriznem se v ustnice in po licu mi počasi spolzi prva solza.

O pasivizmu in skrivališčih

2008-08-04T17:41:00.005+02:00

Bil je topel večer, nekje okoli desete, ko so se nad mesto že spustile prve zvezde in odpeljala me je po neznanem, še neodkritem predelu velikana. Za trenutek sem odstranil masko in se trudil vsrkat vse barve vonjav, ki so v hlapih ena za drugo plavale mimo naju. Sinje modra kot slano morje, zlato rumena kot pozlačeni okvirji velikih slikarij, temno rdeča kot jabolka na drevesih, zelena kot šumeče listje. Prepustil sem se toku, medtem ko mi je veter šepetal zgodbe lahkih dni, polnih mehkobe, prostih vseh skrbi. Notranje sem kričal, se veselil, vzdigoval roke čim bolj k višku, se smejal, a pokazal nisem ničesar. Pasivnost me ubija. Ubijala me je že prej, vendar se nisem zavedal njene nevarnosti. Kakor tiho in nemarno se je prikradla vame, tako jo bom tudi tiho in brez kakršnega koli napora izgnal iz svojega telesa. Uničuje me in prav tako uničuje ljudi, ki me obkrožajo. Odločil sem se, da postanem aktivni del vsake zgodbe svojega življenja.

Nenadoma se je začela odpirati vsaka pora na koži in vsak še tako majhen del mene je želel pokazati svoj obstoj in svojo neznosno poželjivost. Navidezne barve so oživele vse premrle čute, ki so čudežno zapadli v večni spanec.

Sedel sem v sobi, polni stare navlake, ter se skušal spomniti vonjev lepših dni – tistih čarobnih, mnogo boljših od teh! Po dolgem času sem spet slišal njen glas. Tako prijeten in nežen se mi je zazdel. Točno tak, kakršen se je ohranil v mojem spominu iz preteklosti. Potreboval sem ga, rabil sem dozo domačega, čeravno mi je bila tisti hip dosti bliže kot sicer. Vse ji povem, ko se znebim muk in dolgočasnih ljudi na drugem koncu sveta.

...

Mislil sem, da bo oddih dobra stvar… da oddih je dobra stvar v vsakem primeru. Verjel sem v to, da lahko vsaj za trenutek odmislim in pozabim realnost. Motil sem se. Še vedno se v mislih poigravam z znanim obrazom, še vedno se trudim okušati sladke vonjave in še vedno vsako prosto minuto pogledam na telefon, kjer razočaran ne najdem tvojega pečata. Smešno… ne znam te najti, predobra skrivališča poznaš, zato se opiram na vse staro - vedno znova, vedno bolj poglobljeno. Kljub vsemu, kar se je oziroma kar se ni zgodilo med nama, v meni, v tebi, še vedno čutim tisti prijetno topel občutek ščegetanja… tam, kjer bije trudno srce in kjer se pretaka vroča kri.

O tebi

2008-06-25T18:00:00.008+02:00

Šepet.

Nekje globoko v sebi skrivam toliko pravljic in prigod, nešteto čustev in misli in vse skrivnosti tistih čarobnih večerov, tvojih in mojih, ki so me bili zmožni popeljati med oblake in mi pokazali, kako sladko in svobodno je lahko življenje. Priznam, nisem ga bil vajen kot takega… sladkega in svobodnega, namreč. Preveč sem se obremenjeval, preveč sem iskal razlage in pojasnila za stvari, ki le-teh niso potrebovale.

Danes je vse drugače. Prepuščam se toku življenja in svoje dvome o pravilnosti spoznavanja nemarno potiskam daleč stran.

Govor.

»Vse ima nek (višji) smisel. Ni nujno, da si ga razložiš sedaj, sam se bo kot spontanost razodel takrat, ko se ti bo zazdel že popolnoma samoumeven.«

Tvoj odgovor. Tisti trenutek se mi je zazdel tako iskren in močan.

In spet šepet.

Pogrešam te. Pogrešam trenutke, ko ob meni sediš na postelji in zavzeto brskaš po svojem zakladu zadnjih dni. Pogrešam tisti večer, ko si upaš brez premislekov, ko si posesivno prilastiš del mojega srca in ko s prsti počasi drsiš po moji roki. Pogrešam tvoj obraz in tvoj nasmeh in vse na tebi. Pogrešam tvoj vonj in tvoje nežne, mehke roke, ki so si takrat utirale pot med mojimi lasmi.

Pogrešam celo nadležno sobo, ki jo je polnil tvoj poseben duh. Jutri se vrnem tja, kjer se je začela vroča zgodba…

Preklop.

Všeč mi je, kako me pokličeš… kako napišeš moje ime, kot da bi bilo edino na svetu, kar je v tistem momentu pomembno. Daš mu svoj višji smisel, opišeš ga s svojimi besedami.

…

Nenadoma je črno pero pričelo izlivati čustva, katerih pomen mi še vedno ni popolnoma jasen, in pisati besede, ki so začele uhajati iz priprtih ust. Morebiti je ravno v tem čar mojega pisanja. Uspelo mi je! Čustvu sem podaril besede.

Jutri odpotujem v širni svet, daleč stran od žgečkljivega dogajanja. Čakaj name. Kmalu se vrnem!

O intimi

2008-04-05T20:43:00.009+02:00

Gledam. Poslušam in z mislimi odtavam proč, daleč proč čez vse hudo, čez vse osebno. Kljub vsemu ji še vedno rad prisluhnem, ker zna in ker s svojimi zgodbami - kakršnekoli že so - vedno pritegne mojo pozornost. Govorila mi je stvari, ki jih nisem nikoli vprašal, pripovedovala zgodbe, ki jih sam še nisem doživel in užival sem. Preveč skrbi ima, definitivno... preveč si jih naredi! ... Doma sem, sam... čisto sam. Glavo zarijem v dlan, nato v ramo in na koncu še v blazino, ko razmišljam o neznancu... Potopim se v neizmeren užitek topline; postanem raziskovalec svojega telesa, svojega uma in ega... V roke vzamem navidezno orjaško čelado, znebim se vse navlake in s prsti začnem počasi grebsti po vsem neodkritem, nejasnem, nedefiniranem, ki mi je tisti hip v dosegu. Zajamem globok vdih, hip zatem pa že izdihnem pravkar zajeto sapo. Zdi se vroča in polna poželenja. S postelje se skozi okno zazrem v prelepo nebo, ki se danes lesketa v nekakšnih modrikasto-oranžnih odtenkih, in zapeče me. Pekočina iz telesa privre v glavo in vse okoli mene se sunkovito zavrti. Spet sem na istem! Spet mi je lepo, saj vsaj za trenutek odmislim vse napake, vse sramotno. Postanem močan, zmagovalec samega sebe! Eno in isto pesem brez presledka vrtim že nekaj ur, ker trenutno ne morem brez. Ne maram, da se konča; naj traja do naslednje majhne večnosti - do tiste, ko bom našel nekaj novega, ko bo čelada na glavi odkrila drugo bistvo, drug užitek in se ponovno predala igrivim rokam. Grlo razdražim z mrzlim čajem, ki mi počasi polzi po žrelu, zaprem oči in odmislim bolno stvarnost! Preplavlja me intima. Počakal bom še malo, morebiti se pa le spomni name.

O grenkih sanjah

2008-02-06T18:13:00.008+01:00

S trdim in odločnim korakom sem stopal po temnih, lesketajočih se ulicah mračnega mesta, ko sem naenkrat ustavil korak sredi hladnega pločnika na vogalu, ki je padal v neznosno senco kamnite stavbe. Dovolj je bose hoje, dovolj sem pretrpel in zdi se, da sem končno našel svoj prostor - prostor, kjer bom lahko čakal, da bo spet posijalo sonce in me rešilo utesnjujoče teme.

In ravno v tistem trenutku pride mimo, zagledam vžigalnik in malo za tem čutim le še bežen spomin na neuspeli poskus… zgodilo se je v trenutku, ko sem se zavedal, da popolnoma odkrit, z globokim dihom in odprtimi usti ležim na postelji, da sanjam in da mi je spet hudo. Preklete more… zakaj mi ne pustijo vsaj malo miru?!

Rešil me je notranji glas - rešil me je tegob, s katerimi se zadnje noči spopadam precej pogosto – in zadihan sem odprl oči, se zavedal svoje sobe, postelje, temne noči in pogledal na telefon, kjer sem našel njeno sporočilo, katero me je potegnilo iz groznih sanj. Prebral sem ga. Zazdelo se je, kot da bi me klicala iz sna, kot da bi me želela obvarovati pred gnusom, ki se je postavljal z nevarnim ognjem.

Ura je odbila treh ponoči.

Vrgel sem se nazaj v posteljo, na mehko blazino in se trudil pozabiti.

Pišem, ker se bojim zaspati… pišem, ker se kasneje morda sploh ne bom več spomnil in ker je to pravkar edino pomembno. Morebiti sem ustvaril svoje najmočnejše besedilo, ker je pristno in zapisano v trenutku strahu in groze, morebiti bodo moji dnevi od zdaj naprej spet lepi.

Zahvaljujem se ti, odrešiteljica vsega grdega!

O razočaranju

2008-01-20T22:10:00.004+01:00

Tako sem se veselil, ko sva se precej nepričakovano dogovorila za pijačo, tam… v najinem prostoru, polnem pravljičnih sanj, velikih ambicij in neskončno dolgih zgodb. Komaj sem čakal, da jo spet vidim, da se ji ponovno zazrem v oči in razodenem vso zgodovino zadnjih nekaj dni. In komaj sem čakal njene grenko-sladke prigode, ki jih pripoveduje tako zavzeto, tako… njeno.

Oblekel sem najlepša oblačila, ki jih premore omara, v upanju, da bi mi vsaj malo pomagala žareti! Žareti navzven, v vsej svoji popolni človeški lepoti.

Vendar ni uspelo… niso znesla vsa prekleto redka sporočila, niti vedno zaželeni klici. Sploh ne pomnim, da bi kdajkoli koga klical toliko krat – brez uspeha, seveda. Ne maram načina, ki sem ga bil deležen tistega večera! Ne dopusti, da se ponovi…

V vsej jezi, ki jo premorem, sem slekel oblačila, jih nemarno vrgel na tla in stopil pod tuš. Z mislimi sem skušal zbežati stran, ko mi je voda drla v obraz v največjem sunku in lila vso drhal in jezo z glave, z ramen, z rok in nog. Zdelo se je, kot da bi hladno-topla prha oslabela vse čute, osušila notranje solze in magično odnesla grde misli, ki so mi v tistem trenutku mrgolele po glavi.

… vsaj malo je pomagalo, a je začetno jezo spremenilo v veliko razočaranje.

O spominu

2008-01-01T21:07:00.002+01:00

Grozen je bil tisti večer, poln smrdljive in težke tišine! Zgodilo se je v trenutku njegove nesposobnosti, ko sva z avtom treščila v drugega. Nisem verjel! Nisem želel verjeti! Nikoli več, nikoli več se ne pustim, nikoli več se ne vsedem v avto bedaka. Stopil sem ven in v tišini, prekrivajoč si odprta usta, popolnoma zgrožen nepremično sredi ceste čakal policijo.

Cel čas sem s pogledi govoril sebi in njim, cel čas sem se trudil ohranjati kontakt. Niso me razumeli. Niso razumeli žalostnih oči, polnih sočutja in bolečine.

Žal mi je, nemarno se počutim, sram me je! Stavki so se vrstili in besede so se pripravljale ena za drugo, a usta niso spregovorila. Nenadoma so misli začele uhajati drugam, proč od dogodka, proč od čudnih ljudi.

Bila je noč brez zvezd, tiha in mirna. Snežinke so nenadoma začele poplesavati v hladnem vetru, ki se je vil iz neba in mi rosile obraz… Potiho. Mirno. Brez naglice. Močno sem se trudil, da bi vsaj za hip okusil brezmadežno belino, katero so prinašale s seboj, a mi ni uspelo. Nisem se mogel otresti grozne krivde, ki je blatila možgane, čeravno nisem bil ničesar kriv.

Saj…kako je že rekel takrat? … »Skušam uživati zdaj – včeraj je le spomin, jutri samo iluzija.«

Torej bom zdaj, 5 dni po prvem koncu sveta, pozabil na grozote petkovega večera. Skušal bom prespati muke, ki so mi takrat ukradle spanec. Jutri bo vreme zagotovo lepše, jutri bo spet mavrično, meni pa bo ostal le še spomin na dogajanje tiste noči.

O sestavljanki

2007-12-08T18:03:00.003+01:00

Nekaj dni nazaj sem se ponovno prepuščal mamljivemu udobju nostalgije, ko sem zatisnil oči in si predstavljal, kako na mostu sred Ljubljane pozdravljam Jagodo, ter prepevam z večno mladimi vranami o nebotičnikih, tišini, terasah, presenečenjih... Potem pa sem odprl oči in se ob pogledu na realnost, ki me je obdajala, nemudoma zresnil in trenutek za tem pozabil na zasanjanost. Mesto, katerega sem do nedavnega občudoval, je nenadoma izgubilo ves svoj sijaj, vso svojo mladost, s katero se tako rado baha…rad bise vrnil nazaj.

Ura je odbila nekje petnajst minut čez šesto zvečer, ko me je poklicala dobra prijateljica, s katero sva se nato dogovorila za pijačo – tam, kjer se obema zdi tako prijetno… tam, kjer je lepo vzdušje, ampak slaba kava… tam kjer je bilo izrečenih že toliko besed in… ja, celo tam, kjer dobiš ob (sicer slabi) kavi dobre piškote. Baje ob sedmih, vendar sva oba zamujala - ker nama je to že v navadi in ker se tako ali drugače zavedava, da bo eden od naju prišel najmanj deset minut pozneje.

Sedela sva v prazni kavarni, za malo mizo, poslušala dobro glasbo, pila in se pogovarjala o vsem mogočem.

»Vidišv vseh teh pisanjih in močnih čustvih, katere tako uspešno in samozavestno izlivam na papir, res mene? Sem to jaz – takšen, kakršnega me poznaš?! Vidiš refleksijo moje duše, ki se tako rada druži s pravljicami, obenem pa še vedno ohranja tesen stik s čudežno realnim svetom?«

Rekla je, da sem to jaz, ker me pozna in ker ve kako razmišljam.

Všeč mi je, ker je zmožna videti mojo pravljico, medtem ko jo ostali predrzno zanemarjajo.

Lahko bi se slekel… slekel vseh okov in grozne navlake, ki me teži. Pa se nisem…sedel sem tam, pred prekleto neokusnim kakavom in pred njo, ter gledal skozi okno mimoidoče obraze. Dobro mi je delo; dobro mi je del pogovor, saj je moja in razume me!

Sestavljala je mirno izgovorjene besede - medtem ko so se meni spet lomile ustnice – in mi govorila o novem življenju in novih prijateljih. In takrat me prešine želja po sladkih pogledih, ovitih v nešteto skrivnosti in prijetno toplih objemih, poslanih le meni.

In naenkrat sem se zavedal, kako zelo sem se spremenil. In spremenila se je ona…spremenila se je njena pesem, katere sem bil vajen teh zadnjih nekaj let.

»Gradila bom svojo sestavljanko naprej… iz majhnih koščkov bo enkrat nastala celota!«

In držal se bom njenih besed!

Hvala ti.

O begu misli

2007-11-11T13:15:00.001+01:00

In spet sem sedel na avtobusu, lovil pozne rumeno-oranžne sončne žarke, se vozil domov in premišljeval o svojem naslednjem pisanju. Ne gre mi…postal sem totalno tog! Misli hitijo drugam. Ne pustijo, da bi jih ulovil. Bežijo pred menoj.

Še nekaj časa nazaj je bilo vse čarobno v svoji preprostosti; grabil sem potujoče besede in hlastal za vsakim trenutkom, ki se je zdel vsaj malo drugačen od ostalih. Zdaj pa… baje se mi je že vse vdrlo v kožo; izlivi sreče so le še redkost.

Ta teden ni bil moj!

Uzrl sem svojo dušo, medtem ko sem govoril čudne stvari, katere so me – priznam, pa čeravno so bile moje – v sanjajoči poeziji in z globokimi besedami malo preveč prevzele. Pa saj znam! Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spet vrnile.

»Zanimiv, a na prvi pogled precej nedostopen fant si« je bilo moč slišati iz njenih ust, ko smo kot rdeča, rumena in zelena luč sedeli ob čaju in eden drugemu pihali na dušo. Dobro sem se počutil… pa ne zaradi prepiha, ki me je grel tisti trenutek, temveč bolj zaradi iskrenosti, ki pa se je tu in tam še vedno utapljala v smehu. Čudno… rad ju imam! Spoznavamo se še, meni pa se zdi kot da se poznamo že mnogo let.

Spet se mi upira… ne gre več naprej.

Končal bom.

Mogoče naslednjič!

O samoti

2007-11-03T21:38:00.001+01:00

Poklical sem jo, kot sva se zmenila prejšnji dan. In pogovarjala sva se dolgo - tako kot se vedno pogovarjava iz oči v oči, brez kakršnekoli tehnologije - le ona in jaz. To pač zdaj ni več možno. Predaleč narazen sva. "Rada te imam" se je zaslišalo iz njenih ust, ko se je zavedala situacije. Bilo mi je nerodno - mogoče zaradi ljudi, ki so me obkrožali in s čudnimi pogledi pritiskali name, mogoče celo zato ker je prišlo tako nepričakovano… Zavedal sem se, kako zelo pomemben del mojega življenja je in kako zelo ljubim trenutke, ko konča svojo resnost in se potopi v sarkazem in humor. Všeč mi je njen iskren nasmeh, ki se prepleta z veseljem in ponosom. Poslušal sem jo malo odmaknjeno, ko mi je prek telefona poenostavljala žalostno zgodbo, katere nisem mogel razumeti. Glasno je bilo; v glavi in zunaj nje. Želel sem jo slišati, pa mi zaradi smeha in pogovora niso dovolili.

Naenkrat se je nekaj spremenilo. Dojel sem, kako stojiva drug do drugega in kako se bova neizmerno trudila svojo zgodbo ohranjati do konca.

Cel dan me je mučila misel na skrivnostnega prijatelja. Ne vem, kaj je z mano… nekaj se spreminja, nekaj mi govori, da to kar se dogaja ni to in da moram nadaljevati z iskanjem. Mogoče iskanjem lastne podobe; lastne samozavesti, ki mi je ušla skozi prste, stisnjene v pest, dolgo nazaj; ali iskanjem nekoga drugega, za kogar sem prikrajšan. Ne vem… nimam pojma… težko mi je in le stežka priznam, kako samotno se počutim.

...

Gledal sem z začudenjem, ko so vsi poskakovali okoli starke in ji kazali svojo pretirano zaskrbljenost. Ne maram, kako ji vsi po vrsti vsiljujejo svoje želje, svojo v nebesa povzdignjeno ljubezen. Vedno postanem otopel, ko jo srečam. Na živce mi gre, ker sem ji tako tuj in ker me nikoli ne pokliče po imenu - vedno le strmi in se čudi, ker baje tako rad govorim in razlagam stvari na dolgo in široko. Ne pozna me! Nikoli se ni trudila, da bi me razumela. Nima pojma, kdo sem… Stara je že in bolezen jo daje, pa se zato vsem smili, jaz pa se vedno umaknem in z navidezno distanco, ter začudenimi očmi opazujem dogajanje. Nikoli nisva imela tistega, česar so drugi vajeni od starih staršev, nikoli me ni objela, nikoli se nisva pogovarjala o njej in njenem življenju, o meni, mojih sanjah in željah… imela me je le z enkrat letno poslanim denarjem, pa še tisto ni bilo nikoli dovolj. Le kako je lahko potem ostalim mar?! Tudi ona je sama.

Kako ne maram vremena, ki me preganja zadnje dni… želim si toplih, sladkih dni; naj zgine gnili dež in mi vrne zlato sonce.

Dojel sem, da med nama ni več tistega, kar je bilo včasih ali bolje – ni več tistega, za čimer sva oba hrepenela nekoč… Ogenj je splahnel, nekaj se je spremenilo na tisti usodni dan, ko nobeden od naju ni vedel o čem bi govoril in ko je situacija že sama po sebi postajala neumna in prisiljena, ko sva gledala drug drugega in se spraševala kaj se sploh greva. Bilo mi je neprijetno in žal mi je, da sva trpela.

Zdaj le še poredkoma spregovoriva. Bova zdaj s prikrito tišino eden drugega mučila v neskončnost? Veš, sit sem takšnega obnašanja - v mojem življenju ga je bilo že dovolj!

Pa naj bo za konec še lepo… slikal sem! Takrat nikoli nisem sam.

O ironiji sveta

2007-10-20T11:47:00.001+02:00

Saj sploh ne veš, kaj pomenijo sanje in želje in kaj pomeni biti srečen in se veseliti vsakega novega dne... Hodil sem po pločniku in čutil hlad tistih, ki so sedeli za malimi mizami pred zanikrnimi kafiči in pili jutranjo kavo, ter se pretvarjal, kot da jih ne vidim in zavestno gledal proč… Bil je četrtek in po oknu so počasi polzele debele kaplje dežja in v špranji ob njem se je nabirala umazana voda. Togo ozračje je prekril njen smeh, ko je mislila na njegovo spodletelo in precej neumestno telovadbo na avtobusu. In smejati sem se začel še sam – precej ravnodušno in zlagano, celo malo zateglo, ker ga nisem videl in ker so me užalile njene besede. Pa saj tudi z mano ni vedno slabo! Res ni vedno lahko shajati s komplikacijami, ki jih nosim za seboj in res je, da sem dostikrat pretirano osebno naravnan - pa vendar je lepo in vedno zabavno.

Ta teden ga nisem poslušal, nisem slišal njegovih prefinjenih, globokih besed, ko je definiral naravo in govoril o umetnosti. Nisem se mogel prebresti do monotonega govorjenja, ki me je – priznam – še prejšnji teden tako zelo prevzel. Ne razumem ga, ne znam opisati stvari, ki jih razlaga. Nisem na njegovem nivoju, ne uspeva mi…ne še!

Na cesti me je skoraj zadelo kolo, ker – kot po navadi – spet nisem bil pri sebi, ampak so mi misli tavale daleč proč. V očeh so se mi nabirale solze, medtem ko sem hodil med ljudmi in se umikal njihovim pogledom. V njihovi družbi sem vedno nekje drugje, vedno se zatečem v svoj domišljijski svet, vedno izklopim zunanje in se zaprem v svoja razmišljanja. Doživljam ironijo samega sebe, nič ni več tako, kot se zdi. Sredi mesta še vedno ležijo sveče, okoli njih pa se vijejo ljudje – kako jih ne prenesem! Kako ne prenesem tega, kar se pravkar dogaja in kako ne morem mimo prevelike skrbi drugih za tiste, ki jih ne poznajo. Svet zaradi tega ne bo postal prijaznejši in boljši!

Na avtobusu se je spet nabirala horda, ki me je utesnjevala. Nikoli ne vem, kam gledati! Pri ovinku me je v glavi dobesedno zabolelo od adrenalina, na ustnicah se je prikazal prikrito topel nasmeh in v ušesih je šlo 1234…

Domov grem!

O šelestenju jesenskega listja

2007-10-14T00:01:00.001+02:00

Stopal sem potiho, čisto potiho po rumeno obarvani stezi sredi mračnih, bledo krvavih blokov, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe, pod nogami pa mi je šelestelo jesensko listje, katero me vedno prevzame z zvokom, z barvami in z igro, ko se vrti in poplesava okoli mojega telesa. Poigraval sem se z njihovim šumom, ko sem razmišljal o besedah, ki jih je govorila tako preudarno, tako pozorno… tako njeno, čeprav je ne poznam!

»In to je najpomembnejše, kar imate… vaše sanje!«, meni pa se ob tem zazdi, kot da bi naenkrat postal izoliran od vsega okoli sebe in edini v nabito polnem prostoru - kot da bi sam sedel pred šolsko klopjo in jo zavzeto poslušal, kaj mi bo povedala v naslednjem dahu. Sedel sem in črpal. Črpal besede, ki so mi bile ponujene pod nos, jih vohal, okušal, žrl - samo da bi ostale v glavi in nikoli ne pobegnile iz nje. In pozabil sem na ostale, ki niso bili zmožni slišati prekrite sreče in laskanja, ki sta se tako zelo trudila biti pristranska in polna žeje naše mladosti.

Začel sem dramatizirati in svoje besede izlival na čudno poetičen način, da bi s tem dokazal lastne meje zmožnega mišljenja in pokazal svoj čudno čuten dar za pisanje. »Vi imate svojo, drugačno poetiko« nam je razlagal na dolgo in široko, ko je bluzil od ene teme na drugo, brez obzira na zabeleženo in nam odpiral vrata v svet – kot že nešteti pred njim – ter se trudil, da bi ga zdolgočaseni obrazi vsaj malo razumeli. In razumel sem ga! Razumel sem ga do potankosti! Poetika pri pitju jutranje kave, poetika pri ogledu najnovejše razstave v galeriji, poetika pri risanju, slikanju, fotografiranju, nenazadnje poetika v načinu govora in razmišljanja. Všeč mi je, ker je izkusil že toliko različnih stvari, ker je analiziral potek človeškega življenja in se spopadal z vsem mogočim. V ozračjuje pustil svojo zgodbo; tako nedotaknjeno, da je že prav željna mojega nežnega dotika. Dotaknil se je bom in postal del nje in njegovih močnih, sivih misli.

Jesen mi je prinesla nove razsežnosti, nove misli, nove dni. Okolje, ki me obdaja, bo postalo moja nova inspiracija življenja, zato sem s ceste pobral golobje pero in star, zmečkan, ter umazan časopisni papir in ju skrbno nesel domov. Začetek je uspel, bojim pa se nadaljnih inspiracij - če bo šlo namreč tako naprej, bom kmalu ril po smeteh!

Prosim, prizanesi mi!

O majhnem fantu in velikem mestu

2007-09-30T10:45:00.002+02:00

No ja… pa saj to ne bo čisto držalo… Je fant videl mesta, dosti večja od tega, in doživljal trenutke, katerih to nikoli ne bo nudilo. Pa se vseeno veseli, ker se zaveda, da bo s tem mestom v svoji življenjski knjigi odprt novo poglavje in posledično začel življenje, ki bo postalo samo njegovo, v katerem bo sam svoj gospodar in katerega bo lahko užival po lastnih kriterijih – takšnih ali drugačnih! Postavil se bo na svoje noge – končno bo postal neodvisen od družine (razen za to ali ono stvar, ki je sam ne želi ali ne zmore opraviti) in začel uživati, jokati, se kregati in veseliti… torej živeti!

Že od nekdaj se je veselil tega trenutka, da bi prišel in ga popeljal v nov svet, novim dogodivščinam naproti. Zdaj pa – vedno bolj blizu mu stopa po poti, vedno bolj se fant odmika in se mu (na vse načine) skuša izognit, češ da ima še dovolj časa in zakaj bi moral vse to izkusit zdaj, ko pa lahko tudi kasneje. Potem pa vpraša samega sebe in ugotovi, da časa ni več veliko, da zdaj ali nikoli, da »prpe« že ne more stisnit in zbežat, ter se skrit v kot mračne sobe. Vedno znova ga preplavi čuden občutek, če samo pomisli na to, kaj ga čaka (ali tudi ne) v tem novem mestu, novem kraju – ki mu je sicer že dokaj dobro znan, ampak se ga še vedno ni navadil in sprejel kot svojega – kjer bo preživljal nadaljnja leta.

Je nervoza?

Je strah?

Je veselje?

In vedno se pojavljajo vprašanja kot so ta, pa fant na njih ne pozna odgovora, ker še sam ne ve kaj se dogaja v njegovi glavi.

Včasih, ne tako dolgo nazaj, je mali fant sanjal o velikem svetu in kako ga bo osvojil s svojim podeželsko-svetovljanskim značajem, kateri ga je vedno gnal naprej in ga silil k sanjarjenju, to pa mu je kasneje odpiralo različna vrata, s pomočjo katerih se je učil, rasel in spoznaval prečudoviti svet, ki ga je obdajal. Naučil se je dosti o ljudeh in njihovih navadah, vedno je spoštoval bonton – nikoli ga ni kršil, rad je hodil v naravo in okušal prijeten vonj gozda, ki se je prelival s travnikom. Potem pa je prišel čas, ko je fant odrasel in preveč pustil prijateljem, da so vplivali nanj in ga uničili do skrajnosti. Njegov obraz se je pačil in naokrog trosil grozljiv posmeh, tako da ga ljudje niso več marali. Zdaj pa se je spremenil in postal samosvoj, grdi ljudje so odšli in veseli se družbe novih.

Nikoli več ne bo pustil, da bi se zaradi drugih spreminjal!

Zdaj pa mislim, da bo dovolj o fantu, kateremu se zdi že prav čudno, da o sebi piše v tretji osebi - le kam smo prišli? – in skrivnostnem mestu, katero (seveda) ne bi moglo biti drugo kot naša prestolnica (lepa ali grda - mi je zdaj že prav vseeno). Zapisal sem to in ono, kaj mi roji po glavi približno 24 ur pred novim začetkom življenja. Ne bom pustil, da bi me pohodil njihov prah!

O devetnajstem

2007-09-20T00:07:00.001+02:00

Dež... Mokre ceste, na njih pa polno ljudi - pretežno Kitajcev, katere zadnje čase srečujem zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Videl sem Goethejevo hišo - katera me je do dna razočarala - ter okušal Mozartovo mladost in ene njegovih najznamenitejših del. Ura je ravno odbila pol enajstih in že dober čas ležim v postelji, ter se trudim svoje misli predati spancu in odpotovati v svet sanj. Ne gre in ne gre.... Nežno stiska mojo roko in mi diha v obraz, ker meni, da nimava več dosti časa - samo še dobrih 84 ur -, da se dolgo ne bova videla, jaz pa cel čas razmišljam, kako pri srcu mi je in kako ponosem sem, da se poznama. Poljubil sem jo, se obrnil in zaplaval v noč. Še 2 dni... Welcome to 1973. Zbudil me je Bluntov fant in mi skozi zaslon zaželel dobrodošlico v sedemdeseta. Kasneje je sonce prodiralo skozi okno in mi meglilo pogled, ko sem sedel na vlaku in poslušal pesem o prihodnosti, hkrati pa razmišljal o dogodkih iz preteklosti. Kaj vse bi dal, da bi se vrnili stari časi, zraven pa se že neizmerno veselim prihodnosti. Postal bom svoboden. Dolgo nazaj sem si zastavil cilje in zdaj si jih bom še enkrat - vendar drugače, tokrat bodo drznejši, odrasli, odražali pa bodo izključno samo mene in nikogar drugega. Spremenil se bom in spremenil bom ljudi okoli sebe, ki bodo postali meni podobni, ob tem pa se ne bom več prepuščal posmehu drugim, gledal bom le nase in na lastne potrebe, živeti bom začel brez predsodkov in obžalovanj - tako kot me je naučila ona, ki mi toliko pomeni. Še 1 dan, jaz pa še vedno bluzim s seznamom, ki bi moral biti že zdavnaj dokončan. Počasi postajam vznemirjen in malo me preplavlja nervoza. "Zaradi drugih, zaradi voščil?" me je vprašala, ko sva ležala v postelji in se pripravljala na spanje. "Če dovoliš, bi raje molčal in na to vprašanje ne odgovoril. Lahko se zgodi, da bodo vsi pozabili." sem ji odgovoril s smehom in čudnim, malo neprijetnim občutkom. Poslušal sem radio, sedel na postelji - čudno, zakaj se vse vrti okoli postelje? - in razmišljal kaj se bo zgodilo in kako se bodo dogodki razvrstili pred menoj. Samo še 2 uri in osemnajstke bo konec. Eno leto je naokoli in jaz potegnem črto; pogledam nazaj. Ko že zgleda, da v mojem življenju gre vse narobe in da v zadnjih 365ih dneh svojega življenja nisem ničesar - dobesedno ničesar - dosegel, se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sem jih doživel, vseh čudovitih ljudi, ki sem jih srečal, vsa lepa potovanja, ki sem jih dodal v svojo knjigo dogodivščin in vse uspehe, ki sem jih dosegel, me nenadoma potegne iz mračnega transa in postanem vesel. Zadnje minute pred polnočjo mi roji toliko različnih stvari po glavi. Še 3minute, meni pa se zdi kot cela večnost. Nazdravil sem s šampanjcem, ki se mi je že ob prihodu nastavljal in nasmihal iz sobnega bara, ter stopil k oknu. Odprl sem jo, da bi lahko zadihal svež nočni zrak, ker je v sobi začelo postajati zatohlo. Na hladno šipo sem naslonil čelo in dihal vanjo, da se je orosila od sape, ter opazoval mokre ceste, na katerih se je le stežka našel kak mimoidoči in se poigraval s padajočim dežjem, ki je zdaj že nekoliko ponehal.

Zgledam starejši?

Ali še boljše... se počutim starejšega? Niti ne, pa vendar čutim veliko spremembo. Mogoče zaradi kompleksov, ki mi že cel čas rojijo po glavi, katerim pa se vedno bolj uspešno upiram. ... Dan je minil lepo, precej umirjeno, celo malo naporno. Užival sem svoj slabo-lep, sončno-kisel dan, se sprehajal po ulicah prelepega mesta in nakupoval, okušal pristno sacher torto in zapravljal... zapravljal do onemoglosti, da kartica ni več potegnila. Spet sem doživel deja-vu... Ves dan sem potiho čakal njeno voščilo, vendar ga nisem dobil. Njeno poglavje v svojem življenju sem dokončno zaključil - ni vredna mojega prijateljstva!

O Ljubljani

2007-08-17T08:17:00.001+02:00

In smo spet tam, kjer nas nihče ne potrebuje, kjer smo le število - eden izmed mnogih, kjer naš bit ne igra nobene vloge... Spet smo v Ljubljani, v neznanem času in prostoru, v družbi neznanih ljudi. Lovil sem sončne žarke, medtem ko sem drvel po ulicah prelepega mesta, katero je v meni pustilo priokus sladko-grenkega (že tako) dolgo nazaj. Ne vem zakaj so misli tako neuravnovešene. Kako, da se ne morem privadit na njeno majhnost in vzvišenost, saj bom nenazadnje kmalu le del nje in njenih v nebesa povzdignjenih ljudi. Ne maram tega, ampak vseeno jo ljubim. Ljubim Ljubljano kot mesto, kot prestolnico, kot kraj kjer bom preživljal svoja študijska leta. Ljubim ljudi, ki hitijo drug mimo drugega, si gledajo v zaupne in neznane oči, se nasmihajo in kmalu zatem spet pozabljajo. Všeč mi je ritem, ki ga narekuje mesto samo in ljudem ne podari niti trenutka tišine - za razmislek, za počitek, za relaksacijo. Prevelika vročina je, da bi se lahko zatopil v misli, da bi lahko obstal sredi pločnika in se nadihal njene svežine, tega sladkega vojna, ki mi je tako všeč. Ponosen sem nase, ker sem končo dosegel cilje, katere sem si zadal takrat in kateri me vlečejo naprej, mi dajejo energijo za nove izzive, me vlečejo v takšne ali drugačne skušnjave, s katerimi nenazadnje preživljam že vso nezavedno otroštvo in zadnja leta vedno bolj zavedno mladostništvo. Bral sem Wilde-a in poslušal lahke pesmi, primerne za ta čas, medtem ko sem sedel v Tivoliju in užival prelep dan. Sončni žarki so prodirali skozi krošnje debelih in košatih dreves in mi dajali toploto; istočasno pa sem užival prijeten hlad, ki mi ga je nudila senca.

»So this is the exhibition?!« me vpraša neka gospa v popolnem ameriškem naglasu, »I though I have to go inside the castle…«. In potem nastopi moj slavni trenutek, ko se izkažem v vsem svojem znanju angleščine in odgovorim: »Ahh, I think it is… It"s a museum inside the castle over there, I guess… butI"m not sure. But…yea, this should be the exhibition.«. Uf, bil sem čisto presenečen nad samim seboj, ker je bilo domala popolno… Lahko bi sicer odstranil slušalke iz ušes, dal knjigo na stran in se bolj posvetil sogovornici, ampak nisem – to kratko kramljanje je steklo tako ali drugače.

Knjige sem imel že dovolj, ko sem mu napisal sporočilo, da uživam lepo vreme in da pravzaprav nimam nič za počet. Potem – po parih sporočilih, to nenazadnje le ne gre tako hitro – sva se pogovarjala o tem in onem preko telefona in opazil sem, da mi je lepo, da mi pogovor prija in da nisem niti malo nervozen. Le znanje nemščine mi je delalo malo težav, kljub dobremu (zelo dobremu!) uspehu, ki sem ga dosegel na maturi. Bo že držalo, da se še vedno raje posvečam pisanju kakor govoru.

Prebral sem zelo zanimivo misel, katero bi rad delil z vami. Gre nekako tako: »Imen ljudi, ki jih imam zelo zelo rad, nikoli nikomur ne izdam. Tako se mi zdi, kot bi jih s tem vsaj deloma predal v tuje roke.« »When I like people immensely, I never tell their names to any one. It is like surrendering a part of them.«

In dejansko je tako! Zato v svojih pisanjih ne bom omenjal imen ne tega, ne onega dobrega, slabega ali povprečnega prijatelja. Zdi se mi nesmiselno, ko pa jih tako ali drugače nihče ne pozna. Ostajali pa bodo v mojem srcu – prav zaradi te mističnosti in skrivnostnosti, v katero zapadejo in ki mi je tako zelo všeč, saj jih v mojih očeh dela še bolj zlate kot sicer že so. Zaljubil sem se. Pa ne vem, če samo v mesto...