Sredi niča stojim in čakam, da bo tvoja silhueta švignila mimo moje.
Zazrem se v praznino. Znova in znova, kar naprej. Pozabim na čas, predolgo je trajalo, zatisnem solzne oči in izdihnem sapo, ki je še malo pred tem močno pričakovala.
Ne opaziš me in tako s časom ne opazim tudi sam. Pozabim in odidem stran. Tja, kjer te ni... tja, kjer ti bom vedno lahko kazal hrbet in kjer ne bom videl tvojih nasmehov in pogledov.
Zima je in nekje globoko iz omare bom pograbil vse odeje. Goro odej, ki bodo praznile misli! One bodo tu, ko tebe ne bo. Vsaj tako mi bo lažje.
Rad sem te gledal nazaj, ter si domišljal nemogoče. Mogoče enkrat spet, nekje drugje. Odhajam sam.
Nasmehnem se.
In pozabim za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar