O sencah

Bojim se. Tistega, česar ne vidim. Slutim potiho in boječe, ker bi me sicer preveč zadelo.

Tja, kamor ne bi smelo in kjer bi najbolj zabolelo. Zato, ker bolečini ne dovolim seči v notranjost.

Ovijem se s celofanom.

Vsaj tako mi bo toplo.

Govori. Gledam ga, kako premika usta, a ne poslušam. Pripnem oči in z mislimi zajadram v drugo morje. Začutim dolgčas in raje opazujem ljudi, ki švigajo mimo. Živi so. On je senca. Gledam obraze, polne zgodb. Zanimajo me bolj kakor tista ena. V trenutku, ki ni moj in ki mi ni namenjen. Preveč utruja in pritiska name, ko molčim. Misli se razletijo po možganih. Znajdem se v pobiranju črepinj, ker bi rad zgradil pogovor. Ne uspe. Ne maram biti tisti, ki prekine tišino samo zato, da bi nekaj rekel. Samo zato, da bi si dokazal. In samo zato, da bi odigral verz ali dva. Ni vznemirjenja in srce bije počasneje kot sicer. Ne čutim. Takrat dojamem, da to ni tisto, česar si želim.

Naročim Colo in jo plačam. Sam. Tam se konča! Ker ne misli name in ker pri vsem izpusti naju. Vidi sebe... Samo sebe. Jaz počasi bledim. Zastavim vprašanje, na katerega odgovor me ne zanima. In zaključim. Okorno in nesproščeno postane.

Takrat dojamem.