Odpiram svoje srce, zaljubljam se in spogledujem. Nato pozabljam... Preveč ponosen sem! Preveč ponosen na to, da bi se oziral nazaj in dopuščal mrtvim rečem poseči v trudne misli.
Mine dan in z njim vsi spomini, ki so nekoč bili.
Rad se opazujem v ogledalu. Rad gledam odsev obraza in kako se le-ta spogleduje s samim seboj. Slika, ki jo vidim na drugi strani, postaja tako vedno bolj mogočna in pomembna. Ne dopuščam si, da bi me zaneslo stran. Preveč je besed na napačnih mestih in premalo dejanj na pravih poteh. Ne ravnam se več po starih načelih in brezbrižno preskakujem brvi preteklosti. Le tako vem, da bo enkrat tako, kot si bom sam najbolj želel.
Mine trenutek in z njim vsak pogled, ki ga nisem čutil.
Z roko si zatisnem oči, da ne bi videl vsega tistega, kar vidijo ostali. Nenadoma se potopim v svoje sanjarije. Tiste... brez začetkov in koncev. Tiste, v katerih ne obstajam. Zunaj vsega živim tako, kot znam le jaz. Dovolj mi je! Potrebujem nekaj... nekaj več.
1 komentar:
Lepo, da si nazaj. Spet pred ogledalom, ki si ga postavljaš z besedami. (in v katerem te tudi jaz rada opazujem ;)
Objavite komentar