O zrcalu

Bil je trenutek nemoči, ko sem se zazrl v prazno ogledalo. V upanju, da bi nekje globoko v njem našel sebe. Takšnega, kot sem… Zadnje čase se preveč utapljam v drugih rekah. Preveč dopuščam, da se mi seseda stol pod nogami in da se tresejo nemočna kolena.

Premik senc in trz očesa. Lasje mi rastejo in v zrcalni refleksiji vidim vsako novo in svežo pot, ki jo naredijo. Rojevajo se tam, kjer so prejšnji umrli, medtem ko se povsod vmes ljubkujejo in prepletajo med seboj.

Še vedno zrem. Tisti trenutek znam samo to. Zaradi šibkosti in vseh porušenih stolov, ki niso obdržali klecajočih se kolen. Sovražim ta del. Najbolj krut je in hkrati brez pomena. Zaradi otopelosti sem pozabil na čas; na ves tisti gnili čas, ki sem ga presedel tam, z mislimi, ki so venomer uhajale iz glave v srce.

Počasi stisnem ustnice in z zobmi močno zarežem vanje. Suha so in žalostna. Čutim, kako se mi po žilah v gostih potokih pretaka hladna kri in kako v prsih bije srce…

Še bolj se približam ogledalu in še bolj se zazrem vanj.

Nič.

Ne najdem sebe, ker sem se v vsej zmešnjavi preveč izgubil. Eden tistih smešnih trenutkov je bil, ko sem se nenadoma nasmehnil brez razloga, kar tako. Ko sem požugal tuji silhueti na drugi strani, zmajal z glavo, se obrnil in odšel proč. Takrat sem bil srečen, pa tudi če samo za trenutek, in prazen obenem. Pozabil sem misliti...

Danes sem se zagledal. Utripam. Končno spet!

In ponovno mislim.