»Človek se vda in pozabi, ko zbledi zanimanje in ko zatem ni več sledu želene naklonjenosti.«
»Pa saj ti nikoli ne kažeš zanimanja!«
»… takrat sem ga.«
Fotografiral sem. Tam, kjer se počutim varnega in kjer čudežno umre vsaka sled sramu. Na papirju. Na postelji in ob njej. Na koncu še v glavi. Zaplesal sem nekam proč… vsaj za trenutek, tako kot metulji in vsaj do konca strani, tako kot pisalo, katerega omejuje umazan list. Ne upam si čez navidezne meje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar