O enajst nič devet.

Preveč razmišljam o ljudeh. Preveč se trudim ustreči vsaki še tako majhni želji, ki se mi prikaže sredi neskončne poti. Ne znam ji reči ne – nekje znotraj me preveč zaboli, ko razočaram. A ne danes! Danes je moj dan, danes sem zmožen samo sprejemati! Vsaka še tako majhna stvar bo danes dobila velik pomen. Pa ne zaradi drugih… zaradi mene, ker si to zaslužim!

Toliko je možnosti in toliko vzrokov, a ravno tisti me je bil zmožen prizadet, užalit in ujezit hkrati. Ne maram klišejev. Nikoli se nisem znal boriti z njihovo večno prevlado nad vsem človeškim in enkratnim. Vedno so skrajno nesramno znali začrtati vse vsakdanje in normalno. Danes vem, da nisem ne vsakdanji, niti normalen. Še zmeraj sem zmožen sanjariti, verjeti in upati. A tokrat na drugačen način - brez kogarkoli, samostojno in ponosno. Konec je in prav je tako.

Preden sem se zavil v svoj pravljični svet sanj, sem izbrisal vse spomine, vsa sporočila in pogovore, ki sem jih delil, se zaradi njih zabaval, čustvoval in smejal. Le tako sem danes zmožen začeti z novo zgodbo. In obenem sem prespal, presanjal in pozabil svoj trenutek, sicer bi se sedaj preveč zagrizel v malenkosti zapisanih besed. Bolje je tako, končno sem zmožen iti dalje.