Roke počasi prekrijejo usta, da le-ta ne bi spregovorila. Še zmeraj se preveč bojim sveta in njegove banalne realnosti, zato se vedno bolj zatekam v svoj nevidni svet. Tam znam obstajati. Tam sem resničen. Tam se znam prepustiti vetru in njegovi poeziji. Je edini kraj, kjer si upam prepevati travniškim bilkam in kjer se z veseljem nasmejim soncu. Le tam natanko vem, kaj je dovoljeno in kaj se ne sme.
Preveč boli, da bi se še mogel opirati na preteklost. Krvava je in brez pomena stoji ob meni, ter me stiska za roko. Najbolj je prizadelo takrat, ko sem se zavedal svoje enostavnosti! Ne znam biti dovolj poseben! Pod nobenim pogojem mi ne uspe. Raztrgalo me je. Danes je umrl del mene – tisti, ki je znal ljubiti tebe – prav tako kot včeraj in najverjetneje tudi jutri. Brezpogojno, nežno, igrivo.
Dostikrat se zgodi, da obstojim in se zastrmim… v strop, v tla, v stene. Vse je belo, brez madeža in tisti trenutek sem sposoben videti samo to - belino. Čez to ne zmorem in ne znam! Prazna glava je zmožna odmisliti danes in jutri, a nikakor včeraj. Tega ji ne uspe izbrisati… Ne maram samo strmeti, želim spregovoriti, se dotakniti in začutiti. A kljub vsemu sem pravkar zmožen samo še gledati. Skozi oči, brez jezika, brez rok in nog in brez nevidnih puščic, ki si utirajo svojo težko pot iz bolečega srca. Tudi te zasanjane oči se bodo kmalu zaprle in prikazala se bo črnina – takšna, kot je, brez prihodnosti, sedanjosti ali preteklosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar