Dam ti 15 sekund, da pokličeš.
petnajst
štirinajst
trinajst
dvanajst
Čas se ustavi, odmislim stvarnost in nenadoma se potopim v brezčasno preteklost. Mali prijatelj, velik princ po duši, varno skrit nekje globoko v notranjosti pred vsemi zlobami sveta, je pravkar pričel svojo veličastno pot okrog oddaljenih planetov. Prelepo vrtnico je tik pred njim iz rajskega vrta odtrgal popoln neznanec. Za las jo je zgrešil.
šest
pet
štiri
tri
dva
.
Po 15 sekundah nisem uzrl dežja in moj klicalec se je odločil drugače. Izginil je obraz izpred očmi in z njim tudi vsi spomini. Mimo bežne podobe, ki jo kličem jaz, so počasi odplule tudi vse preostale sekunde, minute in dnevi, mimo njega pa vsa leta izgubljene radosti. Ni me več. Kliči koga drugega, meni primanjkuje moči. Ugriznem se v ustnice in po licu mi počasi spolzi prva solza.
Ni komentarjev:
Objavite komentar