O devetnajstem

Dež... Mokre ceste, na njih pa polno ljudi - pretežno Kitajcev, katere zadnje čase srečujem zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Videl sem Goethejevo hišo - katera me je do dna razočarala - ter okušal Mozartovo mladost in ene njegovih najznamenitejših del. Ura je ravno odbila pol enajstih in že dober čas ležim v postelji, ter se trudim svoje misli predati spancu in odpotovati v svet sanj. Ne gre in ne gre.... Nežno stiska mojo roko in mi diha v obraz, ker meni, da nimava več dosti časa - samo še dobrih 84 ur -, da se dolgo ne bova videla, jaz pa cel čas razmišljam, kako pri srcu mi je in kako ponosem sem, da se poznama. Poljubil sem jo, se obrnil in zaplaval v noč. Še 2 dni... Welcome to 1973. Zbudil me je Bluntov fant in mi skozi zaslon zaželel dobrodošlico v sedemdeseta. Kasneje je sonce prodiralo skozi okno in mi meglilo pogled, ko sem sedel na vlaku in poslušal pesem o prihodnosti, hkrati pa razmišljal o dogodkih iz preteklosti. Kaj vse bi dal, da bi se vrnili stari časi, zraven pa se že neizmerno veselim prihodnosti. Postal bom svoboden. Dolgo nazaj sem si zastavil cilje in zdaj si jih bom še enkrat - vendar drugače, tokrat bodo drznejši, odrasli, odražali pa bodo izključno samo mene in nikogar drugega. Spremenil se bom in spremenil bom ljudi okoli sebe, ki bodo postali meni podobni, ob tem pa se ne bom več prepuščal posmehu drugim, gledal bom le nase in na lastne potrebe, živeti bom začel brez predsodkov in obžalovanj - tako kot me je naučila ona, ki mi toliko pomeni. Še 1 dan, jaz pa še vedno bluzim s seznamom, ki bi moral biti že zdavnaj dokončan. Počasi postajam vznemirjen in malo me preplavlja nervoza. "Zaradi drugih, zaradi voščil?" me je vprašala, ko sva ležala v postelji in se pripravljala na spanje. "Če dovoliš, bi raje molčal in na to vprašanje ne odgovoril. Lahko se zgodi, da bodo vsi pozabili." sem ji odgovoril s smehom in čudnim, malo neprijetnim občutkom. Poslušal sem radio, sedel na postelji - čudno, zakaj se vse vrti okoli postelje? - in razmišljal kaj se bo zgodilo in kako se bodo dogodki razvrstili pred menoj. Samo še 2 uri in osemnajstke bo konec. Eno leto je naokoli in jaz potegnem črto; pogledam nazaj. Ko že zgleda, da v mojem življenju gre vse narobe in da v zadnjih 365ih dneh svojega življenja nisem ničesar - dobesedno ničesar - dosegel, se spomnim vseh lepih trenutkov, ki sem jih doživel, vseh čudovitih ljudi, ki sem jih srečal, vsa lepa potovanja, ki sem jih dodal v svojo knjigo dogodivščin in vse uspehe, ki sem jih dosegel, me nenadoma potegne iz mračnega transa in postanem vesel. Zadnje minute pred polnočjo mi roji toliko različnih stvari po glavi. Še 3minute, meni pa se zdi kot cela večnost. Nazdravil sem s šampanjcem, ki se mi je že ob prihodu nastavljal in nasmihal iz sobnega bara, ter stopil k oknu. Odprl sem jo, da bi lahko zadihal svež nočni zrak, ker je v sobi začelo postajati zatohlo. Na hladno šipo sem naslonil čelo in dihal vanjo, da se je orosila od sape, ter opazoval mokre ceste, na katerih se je le stežka našel kak mimoidoči in se poigraval s padajočim dežjem, ki je zdaj že nekoliko ponehal.

Zgledam starejši?

Ali še boljše... se počutim starejšega? Niti ne, pa vendar čutim veliko spremembo. Mogoče zaradi kompleksov, ki mi že cel čas rojijo po glavi, katerim pa se vedno bolj uspešno upiram. ... Dan je minil lepo, precej umirjeno, celo malo naporno. Užival sem svoj slabo-lep, sončno-kisel dan, se sprehajal po ulicah prelepega mesta in nakupoval, okušal pristno sacher torto in zapravljal... zapravljal do onemoglosti, da kartica ni več potegnila. Spet sem doživel deja-vu... Ves dan sem potiho čakal njeno voščilo, vendar ga nisem dobil. Njeno poglavje v svojem življenju sem dokončno zaključil - ni vredna mojega prijateljstva!