S trdim in odločnim korakom sem stopal po temnih, lesketajočih se ulicah mračnega mesta, ko sem naenkrat ustavil korak sredi hladnega pločnika na vogalu, ki je padal v neznosno senco kamnite stavbe. Dovolj je bose hoje, dovolj sem pretrpel in zdi se, da sem končno našel svoj prostor - prostor, kjer bom lahko čakal, da bo spet posijalo sonce in me rešilo utesnjujoče teme.
In ravno v tistem trenutku pride mimo, zagledam vžigalnik in malo za tem čutim le še bežen spomin na neuspeli poskus… zgodilo se je v trenutku, ko sem se zavedal, da popolnoma odkrit, z globokim dihom in odprtimi usti ležim na postelji, da sanjam in da mi je spet hudo. Preklete more… zakaj mi ne pustijo vsaj malo miru?!
Rešil me je notranji glas - rešil me je tegob, s katerimi se zadnje noči spopadam precej pogosto – in zadihan sem odprl oči, se zavedal svoje sobe, postelje, temne noči in pogledal na telefon, kjer sem našel njeno sporočilo, katero me je potegnilo iz groznih sanj. Prebral sem ga. Zazdelo se je, kot da bi me klicala iz sna, kot da bi me želela obvarovati pred gnusom, ki se je postavljal z nevarnim ognjem.
Ura je odbila treh ponoči.
Vrgel sem se nazaj v posteljo, na mehko blazino in se trudil pozabiti.
Pišem, ker se bojim zaspati… pišem, ker se kasneje morda sploh ne bom več spomnil in ker je to pravkar edino pomembno. Morebiti sem ustvaril svoje najmočnejše besedilo, ker je pristno in zapisano v trenutku strahu in groze, morebiti bodo moji dnevi od zdaj naprej spet lepi.
Zahvaljujem se ti, odrešiteljica vsega grdega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar