O šelestenju jesenskega listja

Stopal sem potiho, čisto potiho po rumeno obarvani stezi sredi mračnih, bledo krvavih blokov, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe, pod nogami pa mi je šelestelo jesensko listje, katero me vedno prevzame z zvokom, z barvami in z igro, ko se vrti in poplesava okoli mojega telesa. Poigraval sem se z njihovim šumom, ko sem razmišljal o besedah, ki jih je govorila tako preudarno, tako pozorno… tako njeno, čeprav je ne poznam!

»In to je najpomembnejše, kar imate… vaše sanje!«, meni pa se ob tem zazdi, kot da bi naenkrat postal izoliran od vsega okoli sebe in edini v nabito polnem prostoru - kot da bi sam sedel pred šolsko klopjo in jo zavzeto poslušal, kaj mi bo povedala v naslednjem dahu. Sedel sem in črpal. Črpal besede, ki so mi bile ponujene pod nos, jih vohal, okušal, žrl - samo da bi ostale v glavi in nikoli ne pobegnile iz nje. In pozabil sem na ostale, ki niso bili zmožni slišati prekrite sreče in laskanja, ki sta se tako zelo trudila biti pristranska in polna žeje naše mladosti.

Začel sem dramatizirati in svoje besede izlival na čudno poetičen način, da bi s tem dokazal lastne meje zmožnega mišljenja in pokazal svoj čudno čuten dar za pisanje. »Vi imate svojo, drugačno poetiko« nam je razlagal na dolgo in široko, ko je bluzil od ene teme na drugo, brez obzira na zabeleženo in nam odpiral vrata v svet – kot že nešteti pred njim – ter se trudil, da bi ga zdolgočaseni obrazi vsaj malo razumeli. In razumel sem ga! Razumel sem ga do potankosti! Poetika pri pitju jutranje kave, poetika pri ogledu najnovejše razstave v galeriji, poetika pri risanju, slikanju, fotografiranju, nenazadnje poetika v načinu govora in razmišljanja. Všeč mi je, ker je izkusil že toliko različnih stvari, ker je analiziral potek človeškega življenja in se spopadal z vsem mogočim. V ozračjuje pustil svojo zgodbo; tako nedotaknjeno, da je že prav željna mojega nežnega dotika. Dotaknil se je bom in postal del nje in njegovih močnih, sivih misli.

Jesen mi je prinesla nove razsežnosti, nove misli, nove dni. Okolje, ki me obdaja, bo postalo moja nova inspiracija življenja, zato sem s ceste pobral golobje pero in star, zmečkan, ter umazan časopisni papir in ju skrbno nesel domov. Začetek je uspel, bojim pa se nadaljnih inspiracij - če bo šlo namreč tako naprej, bom kmalu ril po smeteh!

Prosim, prizanesi mi!