O majhnem fantu in velikem mestu

No ja… pa saj to ne bo čisto držalo… Je fant videl mesta, dosti večja od tega, in doživljal trenutke, katerih to nikoli ne bo nudilo. Pa se vseeno veseli, ker se zaveda, da bo s tem mestom v svoji življenjski knjigi odprt novo poglavje in posledično začel življenje, ki bo postalo samo njegovo, v katerem bo sam svoj gospodar in katerega bo lahko užival po lastnih kriterijih – takšnih ali drugačnih! Postavil se bo na svoje noge – končno bo postal neodvisen od družine (razen za to ali ono stvar, ki je sam ne želi ali ne zmore opraviti) in začel uživati, jokati, se kregati in veseliti… torej živeti!

Že od nekdaj se je veselil tega trenutka, da bi prišel in ga popeljal v nov svet, novim dogodivščinam naproti. Zdaj pa – vedno bolj blizu mu stopa po poti, vedno bolj se fant odmika in se mu (na vse načine) skuša izognit, češ da ima še dovolj časa in zakaj bi moral vse to izkusit zdaj, ko pa lahko tudi kasneje. Potem pa vpraša samega sebe in ugotovi, da časa ni več veliko, da zdaj ali nikoli, da »prpe« že ne more stisnit in zbežat, ter se skrit v kot mračne sobe. Vedno znova ga preplavi čuden občutek, če samo pomisli na to, kaj ga čaka (ali tudi ne) v tem novem mestu, novem kraju – ki mu je sicer že dokaj dobro znan, ampak se ga še vedno ni navadil in sprejel kot svojega – kjer bo preživljal nadaljnja leta.

Je nervoza?

Je strah?

Je veselje?

In vedno se pojavljajo vprašanja kot so ta, pa fant na njih ne pozna odgovora, ker še sam ne ve kaj se dogaja v njegovi glavi.

Včasih, ne tako dolgo nazaj, je mali fant sanjal o velikem svetu in kako ga bo osvojil s svojim podeželsko-svetovljanskim značajem, kateri ga je vedno gnal naprej in ga silil k sanjarjenju, to pa mu je kasneje odpiralo različna vrata, s pomočjo katerih se je učil, rasel in spoznaval prečudoviti svet, ki ga je obdajal. Naučil se je dosti o ljudeh in njihovih navadah, vedno je spoštoval bonton – nikoli ga ni kršil, rad je hodil v naravo in okušal prijeten vonj gozda, ki se je prelival s travnikom. Potem pa je prišel čas, ko je fant odrasel in preveč pustil prijateljem, da so vplivali nanj in ga uničili do skrajnosti. Njegov obraz se je pačil in naokrog trosil grozljiv posmeh, tako da ga ljudje niso več marali. Zdaj pa se je spremenil in postal samosvoj, grdi ljudje so odšli in veseli se družbe novih.

Nikoli več ne bo pustil, da bi se zaradi drugih spreminjal!

Zdaj pa mislim, da bo dovolj o fantu, kateremu se zdi že prav čudno, da o sebi piše v tretji osebi - le kam smo prišli? – in skrivnostnem mestu, katero (seveda) ne bi moglo biti drugo kot naša prestolnica (lepa ali grda - mi je zdaj že prav vseeno). Zapisal sem to in ono, kaj mi roji po glavi približno 24 ur pred novim začetkom življenja. Ne bom pustil, da bi me pohodil njihov prah!